Skupni traktor in primer norega papagaja III. – Ljubezen in zlomljeno srce po umetni inteligenci.

Jun082026

Skupni traktor in primer norega papagaja III. – Ljubezen in zlomljeno srce po umetni inteligenci.

Skupni traktor in primer norega papagaja

III. – Ljubezen in zlomljeno srce po umetni inteligenci.

Ne brez presenečenja smo ugotovili, da »prepisi« naših ustnih prispevkov na različnih semeniščih bodisi niso imeli nobene zveze s tem, kar je bilo povedano, bodisi so zlonamerno spreminjali prvotni pomen ali pa ga še bolj zmedli. Razumevajoči smo bili; mislili smo, da gre za slabe šale »samodejnih popravkov« različnih urejevalnikov besedil. Saj veste, tisto vztrajanje (zelo otipljivo pri »pametnih« telefonih) da se to, kar napišeš, spremeni v tisto, kar se algoritmu zahoče. Če nekomu napišete »pogrešam te v svojem srcu«, popravljalnik opravi svoje »delo« in prispe sporočilo: »imam neznance v svoji sobi«. Nemalo partnerskih težav nastane zaradi teh »pametnih« telefonov.

Zato smo jih vprašali. In odgovorili so nam, ponosno, da so uporabili program umetne inteligence, ki mu za samo 20 dolarjev na mesec pošlješ zvočni posnetek, on pa ti vrne prepis. Toda UI ima težave s sluhom, kajti tam, kjer je bilo rečeno »trditev tipa: “Anarhistični policist hoče, da je njegov sin kakor on”«, je bilo prepisano kot »pospešek umetniškega policista hoče, da je njegov zalogaj kakor on«. V drugem primeru so uporabili podnapise na YouTubu. V še enem aplikacijo urejevalnika besedil, ki »posluša« in piše. Vse s podobnimi rezultati.

Jordi Soler je v besedilu v svoji kolumni v Milenio Diario (»Melanholija odpora«, 5. maja 2026) opozoril na proces ustvarjanja in oblikovanja idiotov, na idiotizacijo, kot nalogo umetne inteligence (odslej »UI«).

Strinjam se; dodal bi še miselno lenobo in brezdelnost. Zakaj bi brali in poskušali iz besedila izluščiti bistveno, če vam UI v nekaj vrsticah naredi povzetek? A ne gre samo za to:

Ko je filmska umetnost pozdravila in omogočila prihod »zelenega zaslona« (ali modrega, ne spomnim se) in tako dala prednost »posebnim učinkom« in vizualnemu vtisu, je pozabila, da bo to šlo na škodo scenarija, režije, igre, lokacij, produkcije. Se pravi filma kot takega. Tako so se pojavili filmi o superjunakih, pošastih, katastrofah in nezemeljskih invazijah, v katerih je moral igralec ali igralka pokazati samo obraz groze ali izraz »ne skrbi, vse bo v redu«. Zeleni zaslon je omogočil, da je junakinja (ne pozabimo na enakost spolov) premagala vesoljsko invazijo s sponko za lase. Osupljivo.

Toda za zelenim zaslonom je prišla UI in z njo ustvarjanje ne samo likov, temveč tudi igralske obrti … pa scenaristov, produkcije, osvetlitve, kostumografije, sinhronizacije, postprodukcije in vseh drugih reči, ki še vedno sestavljajo »sedmo umetnost«.

Za vsakim neizpodbitnim dokazom pride faktorski poraz, torej poraz na N-to potenco, padec, ki vodi v drugega in še enega in tako naprej. Ker »UI ti prihrani delo in čas«, ergo … UI je hkrati proizvajalec, tržnik in »diler« prijazne droge miselne lenobe.

Za »povzetki« UI prihaja poraz ene od značilnosti človeka: mišljenja. In njegovih izrazov: branja, pisanja, slikanja, petja, igranja, skladanja, plesanja, razpravljanja, predlaganja itd. Se pravi: ustvarjanja … in boja.

Vsaka ponudba, ki vam jo sistem da za prihranek dela, napora, predanosti, zavezanosti, skriva poskus nadomestitve. In seveda nobenega ekonomskega prihranka. Nasprotno.

UI prikriva resnično ceno: problem ni v tem, da se bo osamosvojila in se obrnila proti svojemu stvaritelju (Skynet na bližnjem obzorju) temveč da bo iz človeka naredila telesno in umsko leno bitje, ki bo sledilo algoritmu »večine« kot novemu piščalkarju iz Hamelina … s prepadom že na bližnjem obzorju.

Predstavljajte si, da boste dali »všeček« objavi, ki vam je bila všeč, pa vam UI sporoči: »Opozorilo: vaš “všeček” je v nasprotju s tem, kar pravi večina, in bo povzročil padec števila vaših sledilcev ter s tem vašega indeksa priljubljenosti.« Groza.

V umetnostih bo UI lahko (ali morda lahko že zdaj) napisala roman in bila uspešna, ker je uporabila algoritem in ve, da je smrt zlobneža bolj dobrodošla kot smrt junaka. Ali obratno. In lahko odloči, da bo takšna kombinacija barv, potez, kompozicij v slikarstvu, kiparstvu, glasbi imela »uspeh«, se pravi priljubljenost, večino. Po tem naj bi UI lahko »kopirala in reproducirala« glasbene note, zaporedja in ritme, recimo, Mozarta, ter »skladala« partituro.

Začne se s kopiranjem, nadaljuje z nadomeščanjem, konča pa z zamenjavo in odstranitvijo.

Primer: pri predmetu »branje in razumevanje« (ne vem, ali ta sploh še obstaja) vam dodelijo literarno delo, znano kot »Don Kihot«, to je »Bistroumni plemič Don Kihot iz Manče«, Španca Miguela de Cervantesa Saavedre, ki je živel v obdobju 1547–1616, v času tako imenovanega »podkraljestva«, in bi se zato moral opravičiti 4T … da ta lahko še naprej razlašča ozemlja staroselskih ljudstev. Vi pa, namesto da bi poiskali knjigo in jo prebrali, greste na internet, poguglate katero koli od obeh fraz in naletite na to
…

»Don Kihot iz Manče nima stalnega števila strani; to se razlikuje glede na založbo in format. Vendar ima v najbolj priznanih celovitih izdajah, kot je izdaja Kraljeve španske akademije (RAE), knjiga okoli 1.424 strani.«

Uf, si rečete, in koliko časa traja, da se to prebere? Spet UI:

»Branje Bistroumnega plemiča Don Kihota iz Manče vam bo v povprečju vzelo 27 ur neprekinjenega branja. Pri obsegu okoli 1.000 strani večina bralcev za počasno in stalno branje porabi od 2 do 3 mesece, če pa bi branju namenili od 30 do 45 minut na dan, bi ga lahko končali v približno 3 ali 4 tednih.«

»Preveč,« pomislite, »v tem času lahko objavim veliko komentarjev (seveda predlaganih z UI) in dam veliko “všečkov” in “nevšečkov” (prav tako usmerjenih z UI), zato se raje odločite poiskati povzetek. UI:

»Don Kihot je univerzalni simbol idealizma, svobode in boja za sanje. Predstavlja večno soočenje med resničnostjo in domišljijo. Danes se pridevnik “kihotovski” uporablja za opis idealistične osebe, ki svoje plemenite vrednote postavlja pred lastno korist.«

Te »poizvedbe« sem opravil na internetu in vsakič, ko vtipkam vprašanje, UI izpiše besedo »razmišljam«, medtem ko vas vrteči se krog opozarja, da ga ne prekinjajte. Toda če ste pozorni, se v drobnem tisku pojavi, od kod je UI vzela ta povzetek: z YouTuba! Se pravi, sprejeli ste odločitev (ne brati Don Kihota, ker ima preveč strani), povzetek ste vzeli za dober in domnevate, da ste ga praktično prebrali; vse to na podlagi algoritma, ki odloča o viru informacij in njegovi resničnosti na podlagi priljubljenosti, se pravi večine (ima veliko »ogledov«).

Vse to je pomembno, saj ob brskanju po časopisih in revijah (na družbenih omrežjih vidim samo videoposnetke kužkov in muck) opažam, da je tisto, kar se je začelo kot nasveti in priporočila, na primer o seksu, zdaj postalo pravila: »Ali imaš spolne odnose pravilno? UI ti pove, kaj delaš prav in kaj narobe.«

Iz zgodbe o »castrovcih«, ki mi jo je povedal Subcomandante Insurgente Moisés, sem razmišljal o »ženskah iz skupnosti«, o tem, kako je prav to skrbelo državljana bolj kot del njegove lastnine, celo bolj kot druge, bolj logične stvari: njegovo vozilo, hiša, mobilni telefon, računalnik itd.

Ali je heteroseksualni partnerski odnos odnos lastništva, posedovanja? Ali je to fevd, v katerem moški – in v nekaterih primerih tudi ženska – določa življenje in, kar ni redko, tudi smrt? Ne govorim o ljubosumju, ampak o tem odnosu, ki ga zagovarjajo celo progresivci, v katerem obstaja lastnik in lastnina. In osebno se spremeni v podobo družbene lastnine: moja proizvodna sredstva, moji delavci, moj mož ali moja žena, moji otroci, moj Bog, moja vera, moja barva kože, moja rasa, moj jezik, moj način življenja, moj koledar, moja geografija. Moje, meni, z mano.

Prišlo je do nemogočega preskoka med realnostjo, vsiljeno s krvjo in ognjem, ter področjem osebnega in zasebnega.

Različne razlike, »druge ljubezni«, kakor običajno rečemo zapatistična ljudstva, se postavljajo nasproti vsiljeni »normalnosti«. Hetero oseba meni, da je njen »način« univerzalen in da bi moral biti univerzalen. Pri tem bo na pomoč poklicala kvantitativno religijo: »smo večina in zato imamo prav. In tisti, ki niso večina, so krivi prav tega, da niso del večine.« Zato je nasilje nad »drugimi spoli« »normalno«. Ta logika, otipljiva na družbenih omrežjih in v medijih, se reproducira ali odraža na individualni ravni. Posameznik je prisiljen se prilagoditi, to je biti in delovati »normalno«, kakor večina. Nasprotno pa mu »ljubezen« večine ponuja le omaro.

Ta jedrnat izraz, ki je, zdi se mi, osvetlil francoski maj ’68, je cel opis sodobnih civiliziranih družb: »Jejte drek, milijoni muh se ne morejo motiti.« »Zdrava pamet« se je tako spremenila v posnetek »mnenja večine«.

To nesmiselno stanje bi lahko normalizirala UI, saj so njen vir podatkov tisti, ki se predstavljajo kot najbolj »priljubljeni«. Celo vladanje je zdaj poklic, v katerem je glavno, da si »priljubljen«. Zato UI priporoča srečevanje in fotografiranje z BTS, z U2 in z Black Rockom (resničnim »lastnikom sveta« zaradi količine denarja, ki ga premika – ne pojavlja se na seznamu največjih bogatašev), ker odražajo mladost, nostalgijo in »realizem v makroekonomiji«; in priporoča, da se ne srečujete z materami, ki iščejo svoje izginule otroke, s sindikatom CNTE, s kmetijskimi proizvajalci, s staroselci, ki se izogibajo vladnemu nadzoru, z okoljskimi aktivisti, z nasprotniki megaprojektov, gentrifikacije in demagogije, ki nadomešča pravičnost; skratka z vsem tistim, kar odraža nesposobnost, korupcijo ter trdo in trmasto resničnost, ob katero vsak dan trči progresivizem.

Potem bi lahko rekli, da sta za UI ljubezen in zlomljeno srce odvisna od uporabljenega vira … in od večinske podpore. V ljubezni boste zmagali ali propadli v skladu z občutkom večine, domnevno poizvedene prek UI, v resnici pa oblikovane z njo. »Biti priljubljen«, ta najstniška želja iz srednje šole — ali »high school« ali bachillerato —, je danes vodilo, ki usmerja sodobne družbe in vlade.

Zakaj bi trpel zaradi praznine v trebuhu, ki ga povzročita Ljubezen ali Zlomljeno srce, če se lahko težavi gradnje odnosa preprosto izogneš z »blokiranjem« ali zamenjavo avatarja … ali telefonske številke? Da, nekoč si preklopil kanal, če ti kaj ni bilo všeč. Danes, če ti realnost ni všeč, preprosto zamenjaj mobilni telefon. Seveda pa mora imeti najhitrejšo umetno inteligenco.

-*-

Sicer pa, z UI ali brez nje, cilj sistema ni nič drugega kot posplošiti resignacijo. Če religijam to ne uspe več, poskuša tehnologija. Natanko tako, kot zdaj spodbuja resignacijo pred množičnostjo dvoma, krize identitete, negotovosti, kaosa, ki ga narekujejo od zgoraj. Ne zato, da bi povzročila nered, temveč zato, da bi ljudje hrepeneli po redu. Sprijazniti se s katastrofo je prvi korak k temu, da jo potem potrebuješ.

V »modernosti«, ki jo prenašamo, ni nič bolj subverzivnega kot razmišljanje. No, morda pa obstaja še nekaj bolj nekonvencionalnega: organiziranje. In za organiziranje, prijatelji in sovražniki, – tako kot za tango in za ljubezen … ali razhod –, sta potrebna vsaj dva.

-*-

Opomba: če sem napisal neumnost, je to gotovo zato, ker je umetna inteligenca spremenila tisto, kar sem hotel napisati. Nič ne de.

(se nadaljuje …)

Iz gora mehiškega jugovzhoda.