Skupni traktor in primer norega papagaja. I – Genealogija tamala.

Jun082026

Skupni traktor in primer norega papagaja. I – Genealogija tamala.

Slike: Tercios Compas Zapatistas
Glasba: Los Cojolites «Tierra Madre»

Skupni traktor in primer norega papagaja.
– Genealogija tamala.

Za matere iskalke, z občudovanjem in spoštovanjem.

Moram vam pojasniti, da sem mislil, da tega v življenju ne bom videl. Te kombinacije znanj in praks, običajev in navad izpred mnogih desetletij, z uporabnimi znanostmi in tehnikami. Da, na polju. Da, v boju za življenje.

Subcomandante Insurgente Moisés mi je razložil postopek:

Najprej izbereš zemljišče. Bolj ko je ravno, bolje je. Potem pride tisto, čemur pravijo podiranje in čiščenje podrasti, to pomeni, da se z mačeto in včasih s sekiro podrejo velika, srednja in majhna drevesa. Če je to že staro koruzno polje, potem je to acahual (majhna drevesa in rastline). Če je bil pašnik, dreves pač ni več. Treba je počakati, da se dobro posuši, nato sledi »požig«, ki je, kot pove ime, v tem, da se zemljišče zažge, da se zemlja pognoji s pepelom. Nato sledi čiščenje, torej odstranjevanje kamenja, debel, vej in korenin. Potem pride setev, ki se opravi s coo (ravno palico, včasih z železno konico). Tisti, ki seje, nosi semena v majhni torbi, počasi napreduje, s coo prebada zemljo in vanjo polaga seme. Nato je treba počakati, da dežuje. Seveda, če sušno obdobje (vročinski čas) s svojimi sunki vetra ni odneslo ognja prek »protipožarne črte«, in se je potem treba kolektivno organizirati, da se gre gasit, preden se ogenj razširi in doseže gozd … ali naselja.

Če dežuje, dobro. Če ne dežuje, slabo. In potem je treba proti nebu izstreliti raketo, da se oblak prebudi in se spusti nad zemljo, kjer seme čaka življenje, ki ga nosi vsaka kaplja vode.

Potem? Čakati, biti pozoren na vreme. Če gre vse dobro, bo čez približno tri mesece mlada koruza, nato koruza. Potem sledi žetev: pobrati storže in jih naložiti v majhno lopo, ki ji pravijo »troje«. Od tam se, kadar je potrebno, nekaj storžev odnese domov in cela družina (stari starši, starši in potomci) se usede in začne luščiti zrnje. Nato sledi kuhanje koruze z nekaj apna, ki se pridobi iz kamnov. Apno nastane iz posebnega, belega kamna. Ponekod mu pravijo Poj´ton. Segreje se z drvmi in nato zmelje, dokler ne ostane fin prah. Če ga ne najdeš, lahko uporabiš lupino oziroma oklep rečnega polža. In če nimaš ne Poj´tona ne polža, pa ni kaj, treba je zbrati denar za nakup apna.

Tovarišica mi pojasni: »Tega mešanja apna s koruzo ne zna kar vsak. Potrebne so, kakor bi rekli, mamace. Mama ti pove, koliko apna dodaš v lonec s koruzo v vodi. Če ni ravno prav, ni uporabno. In če ga dodaš preveč, peče. Zato moraš znati oceniti, kakor te nauči mama. Ko odrasteš, znaš že sam oceniti. Ampak ne meriš s centilitri, mililitri in takimi matematičnimi rečmi. Meriš tako, kot te nauči mama. In z roko moraš dobro premešati, da ne ostanejo grudice, ampak da je ravno prav.

Če se tega ne naučiš dobro, se po vasi hitro razve in te grdo gledajo. Še huje pa je za mamo, ker jo obrekujejo, da svojih otrok ne nauči reči o koruzi, torej o življenju. To pomeni, da se morajo otroci dobro naučiti. Kakor bi rekli, mame potrebujejo svoje otroke. Mislim, da nas zato tako pogosto grajajo, ko smo majhni, da se naučimo. In zato mamace vedno mislijo na svoje otroke, in če jih ni, jih iščejo. Če ne bi imeli mame, mislim, da bi vsi kar naenkrat umrli.«

-*-

Potem, ko imaš kuhano koruzo, sledi ročno mletje, s starim mehanskim mlinom. Če ga ni, pa z metatejem in kamnom. Tako imaš maso pripravljeno za tortiljo … ali tamal. Če je praznik, potem morda s cuchejem (prašičem), piščancem ali puranom. In seveda recado, začimbna mešanica, ki se doda mesu. Če mesa ni, pa fižol … ali zelenjava (fuj). Lahko se pripravi tudi z zelenim ali rdečim čilijem in s sladkorjem. Po vsem tem, in če imaš srečo, da kuharica oziroma kuhar tamala ne pusti surovega, boš lahko jedel tamale. Če pa je surov, pa ni kaj, vseeno moraš jesti, ker je to, kar je. Je pa treba poskrbeti, da je v bližini latrina.

Če je praznik, je ples. Da, kumbija. Čeprav je potem tudi rock, ska, banda in takšna glasba, ob kateri mladinke in mladinci skačejo, kot da bi stali na mravljišču. Toda ljubezen in, seveda, nesrečna ljubezen, običajno zacvetita in obrodita pri kumbiji. Tam boki obljubljajo vročice … in neprespane noči … in dež … in bridkosti.

-*-

In potem? Pa spet od začetka. In tako na veke vekov. Človeštvo obstaja, ker obstaja zemlja. To pomeni, kakor bi rekli, da je zemlja mati človeštva. Če ne bi bilo zemlje, od kod bi dobil vse tiste prašiče, ki jih ješ? Brez zemlje ni hrane, ni živali, ni zraka, ni dežja. Ni ničesar. Zato pravimo, da je zemlja življenje.

Ljudstva in skupnosti Nacionalnega staroselskega kongresa (CNI) so nas naučili reči »ozemlje«. To pomeni, da ne gre samo za zemljo-zemljo, ampak tudi za vodo, gozdove, divje živali, dež, veter, sonce. Vse. Mi, kadar rečemo »zemlja«, mislimo vse to; toda v mestih zemljo razumejo kot kos zemlje, ne kot celoto. Zato nas je CNI naučil reči »ozemlje«.

-*-

Današnje vojne, mimogrede povedano, so vojne za osvajanje ozemelj. Zato ni pomembno, koliko ljudi umorijo niti koliko stavb, bolnišnic, šol (z deklicami znotraj) in celih sosesk uničijo. Ker gre pri kapitalistični vojni za to: uničiti, da se potem znova zgradi; in izprazniti prebivalstvo, da se potem osvojeno ozemlje preuredi. In zato v človeštvu obstaja tisti, ki jim pravimo »Varuhi« zemlje, torej ozemlja. To pomeni, da so otroci Matere Zemlje, Upora in Uporništva. In zato ubijajo, izginjajo in zapirajo branilce gozdov. In zato problem ni Netanyahu ali Trump. Ali pa vsaj ne samo onadva.

Kajti z njima ali brez njiju hoče Šef, torej kapitalistični sistem, ubijati ljudi in uničevati cela naselja. Ker v teh naseljih in v srcu teh ljudi živi življenje.

Tako se je sistem rodil: z ubijanjem in uničevanjem. Tako je rastel. In tako se ohranja, čeprav spreminja svoje načine in razlage. Kapitalistični sistem je smrt. Ne samo za človeštvo. Tudi za ves planet. Zato pravimo, da je boj proti kapitalizmu boj za življenje. In obratno.

Kdo to razume bolj in bolje? Tisti, ki živijo na ozemlju, torej na zemlji. Toda ne borijo se za lastništvo ozemlja, temveč za njegovo obrambo. In zato jih kapitalizem napada, ker ga ovirajo pri njegovem načrtu.

-*-

SubMoya sem vprašal: »Ampak potem ni več požiga?«

»Ne, dajemo nekakšen zgled, nauk samim tovarišem in strankarskim bratom, da z uporabo tehnike požig ni več potreben, in tako se ogenj ne širi ter ne ogroža živali, dreves in ljudi. Poleg tega ni več dima. In ni ti treba čakati, da bo deževalo, niti zaman trošiti raket. To pomeni, da je mogoče, ne da bi nehali obdelovati zemljo, zanjo skrbeti in jo izboljševati.«

»In od kod se je vzel traktor?«

»Ah, leta so ga imeli v nekem puyu, ampak ga niso uporabljali in tam je samo propadal. Potem je prišel Común, da ga reši. Prišli so šoferologi, ga popravili, oprali, ga napravili prav postavnega, in ga že premaknili na to zemljo, ki je od Comúna, ki je od vseh in od nikogar.«

»Ampak mogoče nekega dne potem ne bo goriva za traktor … niti traktorja.«

»Ah, gotovo. Toda učimo se tako kot naši prapradedje in dedje: da se stvari delajo s tem, kar je na voljo, in z glavo. Stvar je vedno v tem, da gledamo, kako skrbeti za mater zemljo.«

Neki tovariš je tisti, ki uči, in ima učenke in učence, predvsem Tzotzile in Cho´ole. Ta tovariš je iz Puya Roberto Barrios in pride s svojo bando, da uporabijo to, kar se učijo. Ker če ne uporabiš tega, kar znaš, je zaman. To pomeni, da je potrebna praksa. Kjer poučuje, bi se prav lahko imenovalo »Zapatistično uporniško središče za raziskovanje, analizo in poučevanje dela na polju ter obrambe in skrbi za Mater Zemljo s povezovanjem znanja naših prednikov z znanji znanosti, tehnik, umetnosti in tega, kar se nam sproti poraja in kar izumljamo glede na to, kar vidimo v praksi« — po španski kratici CIAERZTCDCMTCCNACCTALVAOISVP.

No, ni res, da se tako imenuje. Ampak neko ime mu bodo dali. Morda enako dolgo ali še daljše, ne vem.

Stvar je v tem, da je, tako kot pri kumbijah, tisto, kar šteje, uporaba znanja v praksi. Ker lahko mirno pišeš knjige o teoriji kumbije, z elipsami in parabolami, diferencialnimi enačbami in asimptotami razlagaš vrtenje bokov ter ritem nog in rok. Ampak, tovariš, če tega ne vadiš, bo videti, kot da imaš hlače iz kartona ali da te je zagrabil krč.

-*-

Ko sem videl, da škropilniki že delujejo in da sejejo, sem pomislil: »zdaj lahko umrem«. Mislim, da sem to pomislil na glas, ker mi je Verónica, ki je kot običajno nekaj vohljala naokrog, rekla: »Spet?!« In me, gledajoč me z neodobravanjem, dodala: »Že greš na živce s tem, da kar naprej umiraš. Celo ženske iz vasi so se že pritožile SubMoyu, da zaman molijo vsakič znova.«

»Torej molijo zame?«

»Pa kaj še! Molijo za ubogega hudiča, ki bo trpel, ko prideš v pekel in začneš s svojimi vragolijami.«

Dobro, ampak to ni tema …

-*-

V vsakem kotičku sveta cvetijo življenja uporov in uporništev. Včeraj so se imenovala Venezuela. Danes se imenujejo Iran in Kuba. Vedno se imenujejo Palestina. Ker bo vedno nekdo, ki se ne preda, se ne proda in ne kloni.

(Se nadaljuje …)