correoslista de correosrecibe automáticamente las actualizaciones a tu correosíguenos en tuitersíguenos en facebook siguenos en youtubesíguenos en Vimeo

enlaceZapatista

Palabra del Ejército Zapatista de Liberación Nacional

Nov242021

Po sedemnajstem (enota militantk Ixchel-Ramona).

Po sedemnajstem

(enota militantk Ixchel-Ramona).

September 2021.

Del odprave La Extemporánea je tudi enota militantk [ženske članice zapatistične civilne milice oziroma rezerve]. Poleg tega, da bo tvorila eno od skupin «Poslušanja in govorjenja», bo tudi odgovorna za varnost med poletom, na evropskem kontinentu pa bo odigrala eno ali več nogometnih tekem z ženskimi ekipami.

Za udeležbo na potovanju se je prijavilo 196 militantk. Okoli 20 jih je bilo mlajših od 18 let, zato so se usmerile v priprave na kasnejša potovanja po celinah Azije, Oceanije, Afrike in Amerike. Do takrat bodo dovolj stare, da bodo lahko dobile tudi potne liste.

Težave pri pridobivanju dokumentov (vse so v očeh mehiške države nedokumentirane [extemporáneas] in nenehno prerekanje z vladnimi «uradniki» je veliko med njimi prisililo, da so poskus opustile.  Nekatere so matere samohranilke, ki morajo delati, da lahko skrbijo za svoje otroke.  Večina jih dela zato, da lahko skrbijo za svoje matere ter mlajše brate in sestre. Težava je bila tudi v samih pripravah, saj se je izkazalo, da te niso enostavne, saj delo «poslušanja in govorjenja» terja določeno usposabljanje.  Zanje se je bilo najtežje naučiti poslušanja.

Ostalo jih je 37. Poleg njih sta bili še dve mladoletni punci in sicer Defensa (15 let) in Esperanza (12 let). Skupaj je tako enota militantk štela 39 članic. Že tri mesece so nastanjene v Semilleru, kjer se usposabljajo, se učijo, vadijo in čakajo, da se jim odpre možnost potovanja: kraj v Evropi, kamor bi lahko odšle.  Vse imajo majevske korenine in govorijo tzeltal, tzotzil, cho´ol, tojolabal in kastiljsko [špansko].  Nekaj jih je starejših od 25 let, večina pa je starih med 18 in 21 let.  Njihovo nogometno znanje je državna skrivnost, je pa njihova pripravljenost za boj očitna.

Noben odrasel moški ni imel vstopa v njihove nastanitvene prostore brez dovoljenja.  Če se je v njih vendarle našel kak izgubljen tip, ga je takoj obkolila skupina militantk in ga z prepričljivimi argumenti v obliki palic in frač «spodbudila», naj nemudoma zapusti prostor.

Prvi dnevi priprav in prilagajanja so bili težki.  Naslednji dnevi so bili še težji. Daleč od svojih družin, partnerjev in domače hrane iz svojih vasi so doživljale negotovost, lakoto, bolezen, novo podnebje, zmedo življenja z ljudmi, ki so drugačni, presenečenje ob spoznavanju novih stvari in čudenje ob spoznanju, da zmorejo tisto, za kar niso vedeli, da zmorejo.  Na primer: poslušanje.  In oprostite, če vedno znova vztrajam pri poslušanju, toda gledam naokoli in slišim, da vsi želijo govoriti – ali bolje rečeno kričati – in nihče ali skoraj nihče ni pripravljen poslušati.

Te boreče se militantke so pustile za seboj svojih prvih 17 let življenja, ne glede na to ali so to leto na koledarju prečkale šele nedavno ali že dolgo tega. Nobenega dvoma ni o njihovi identiteti: so ZAPATISTKE.

-*-

Izkaže se, da ne

Na splošni skupščini odprave La Extemporánea med refleksijo o tem, kaj je bilo ali ni bilo doseženo na pripravah «Poslušaj in govori», militantka pove:

«Nič od tega, kar ste opisali vsi, ki ste govorili, nisem vedela. Mislila sem, da je bilo od vedno tako. Da sem lahko hodila v šolo. Da sem lahko imela fanta, ne da bi se morala z njim tudi poročiti, da sem se lahko poročila, če sem želela in tudi, da se nisem rabila poročiti, če sem se tako odločila. Da sem se lahko oblačila, kakor sem želela, da sem lahko sodelovala, da sem se lahko učila, da sem lahko učila. Mislila sem, da je bilo vedno tako, kot je sedaj, ko imamo pravice in ne zgolj odgovornosti. Toda slišala sem compañero, ko je govorila o življenju v času finquerosov [lastnikov plantaž].  Slišala sem, kaj je pomenilo pripraviti se na boj. Slišal sem, kaj je terjala odločitev za vojno. Slišala sem, kako je bila zgrajena avtonomija. Zdaj mislim, da se moram pripraviti za obrambo tega, kar smo zgradili. Zato, da se tisti časi nikoli ne vrnejo. Mislila sem, da tako pač je, da se ženske rodijo v svobodo. Toda izkazalo se je, da to ne drži, da so se morale boriti, da se morajo še naprej boriti. Zato ni počitka.

-*-

V obrambo 17 let

Nisem povsem prepričan, a mislim, da je bilo to leta 2018.

Odločitev je bila, da bodo na prvem srečanju žensk v boju za varnost skrbele ženske militantke.  Pozvane so bile na priprave. Niso korakale z enim korakom. Njihovi koraki so bili neorganizirani in neusklajeni, tako različni kot jeziki, ki so jih govorile. Še naprej so vadile, toda izboljšanja ni bilo. V obupu sem se odločil, da bi morda njihove korake uskladil ritem glasbe. Tercias [člani in članice zapatističnih medijev] so preizkušali svojo zvočno opremo.  Vprašal sem jih, ali imajo kaj glasbe.  «Samo cumbio in reggaeton,» so odgovorili.  «Kaj pa kaj drugega, kaj poleg tega,» sem vztrajal. «Ničesar ni,» sta odgovorila v smehu.  Militantke sem vprašal, ali ima katera od njih na svojem mobilnem telefonu kakšno pesemi, ki bi jo lahko uporabil. Smeh in šepetanje. Oklevale so.  Na koncu je ena od njih rekla «samo cumbia».  «No,» sem vdan v usodo rekel, «kakšne cumbije imate?  In ne recite mi La del Moño Colorado, ker boste vse umrle nesrečne smrti.  Še več hihitanja in šepetanja v štirih različnih majevskih jezikih.  Čez nekaj časa: «samo eno, 17 let». «Vse imate samo eno in isto cumbio?» «Da, 17 let.»  «Dobro, to je torej ta. Dajte jo terciasom in jim povejte, da naj jo dajo na veliko ozvočenje. Nato se postavitev v formacijo in ponovno začnite z vadbo.»

Zaslišali so se prvi akordi, dvignile in prekrižale so svoje palice in eto, začele korakati v ritmu.  Pozneje sem jih vprašal, ali je res, da je vsaka od njih imela samo to eno cumbio.  «Drži,» so rekle, «ko dobimo mobilni signal ali, ko se nam pridružijo druge tovarišice, jih bomo imeli več, recimo Cómo te voy a olvidar

Nato sem prosil za seznam militantk, organiziran po školjkah in starosti, da bi jih lahko razporedil po jeziku in starosti. Velika večina je imela med 15 in 17 let.

Zdaj so stare med 18 in 21 let, nihče jih ni prisilil v poroko, imajo fante ali ne – ni jim mar -, zaljubljajo se in razhajajo, lomijo srca ali pa so njihova srca tista, ki se zlomijo. Vedo, da jih nihče ne more prisiliti, da naredijo nekaj, česar ne želijo in znajo braniti same sebe.  Naučili so se nekaj o ranljivih delih moških teles, za primer, da bi se bile primorane fizično zaščititi. Prav tako vedo, katere besede moške bolijo, če se izkaže, da je potrebna psihološka obramba. Ne sprašujte me, kdo jih je naučil teh moških «skrivnosti».

Na vprašanje ali imajo fante, jih je večina odgovorila pritrdilno. Ena je rekla: «cheb» («dva» v njenem jeziku), nakar je tovarišica zraven nje začela nekaj šepetati, pa se je prva popravila: «Ne, ocheb» («tri» v njenem jeziku). Druga je rekla: «bayal» («veliko»). Spet tretja se je nekoliko  obotavljala, saj se je po njenih besedah izgubila pri štetju. Vse so se od srca smejale.

Skratka: imele so 17 let in v tej starosti jih je ta cumbia – mislim, da od skupine Los Ángeles Azules – spremljala skozi obdobja ljubezni in zlomljenega srca.  Tisti, ki cumbio kritizirajo ali bi jo radi prepovedali, so verjetno pozabili, kaj pomeni biti star 17 let.  Morda so pozabili, da so lahko odnosi v vsaki starosti odnosi med brezsrčnimi plenilci in njihovimi zaporniki, toda lahko so tudi odnosi med nemirom in svobodo v tem, da se oseba zaljubi ali pa ravno obratno. Je odkritje, da je tvoje srce lahko grenko-sladka roža in rana, ki se ne zaceli. Poleg tega bi bilo potem potrebno prepovedati tudi pesem Violete Parra. Seveda bi morali zahtevati tudi cenzuro Violete Parra in njene pesmi «Volver a los 17»[2].

Zdaj, ko nimajo več 17 let, bodo morda militantke pesem «Cómo te voy a olvidar» posvetile svojim preteklim ali sedanjim ljubeznim.

-*-

Nobene Penelope več

Vprašal sem jih, kaj so povedale svojim fantom.  Rekle so: «Če me ima res rad in o tem ne laže, me bo počakal. In če ne, eh, bom pač našla drugega.».  Z drugimi besedami, nič več pletenja in ponovnega pletenja večne tkanine čakanja zaman.  Še en znak, da so se stvari temeljno spremenile.

-*-

Soglasje

Tovarišice se uči, da se jih nihče ne sme dotikati brez njihovega izrecnega soglasja. Nobenega držanja za roko, nobene roke na ramenih, ničesar. Poučene so, kako na primer odstraniti moško roko iz rame, ne glede na to, ali ta morebiti pripada komandantu. Enako velja za njihovo podobo: nihče jih ne sme fotografirati ali snemati brez njihovega soglasja. Še manj lahko te podobe objavi. Videle so videoposnetek na koncu tega besedila, na sestankih, ki so bili organizirani glede na školjke in jezik, pa so dobile vprašanje ali se ga lahko objavi ali ne. O tem so se pogovorile in se soglasno odločile, da ja, lahko se ga objavi. Tako, da veste.

-*-

Vsaki njeno

Kar se mene osebno tiče, sem od leta 2018 živel v laži. Verjel sem, da refren cumbie «17 let» pravi «kako žalostna je ljubezen, kako žalostna je ljubezen». Poročnice so popravile mojo zmoto in pojasnile: «To ni to, Sup. V resnici se ta vrstica glasi «če je to ljubezen», kar tu pomeni, da mlada  še ne ve, da se šele uči.» Smejale so se.

Med vajami korakanja ob spremljavi «La Carencia de los Panteones», «Lago de los Cisnes» in «Cumbia del Sapito» se je pokazalo, da lahko ples, tako kot življenje, preseže najbolj nepremostljive zidove.

Lahko bi se celo reklo, da so cumbije kot nogometni dresi: s škarjami, iglo in nitjo jih lahko popravite tako, da se prilegajo vašem okusu, da so tesno oprijete ali vrečasto mlahave.

Skratka, vsakemu svoje: vsakemu svoje cumbia, vsakemu svoj pas de chat (ali skok mačke-psa)… in vsakemu svoj ska. Ajde, idemo!

Za to lahko jamčim.

El SupGaleano vadeč svoj Chúntaro Style.”.

(No, vsak se po plesišču vrti pač po svojih najboljših močeh.)

Mehika, september 501.

Música: ALADEMOSKA – «Sembraremos Rebeldía» / Bersuit Vergarabat – «El Baile de la Gambeta»

Share

No hay comentarios »

No hay comentarios todavía.

RSS para comentarios de este artículo.

Deja un comentario

Notas Importantes: Este sitio web es de la Comisión Sexta del EZLN. Esta sección de Comentarios está reservada para los Adherentes Registrados y Simpatizantes de la Sexta Declaración de la Selva Lacandona. Cualquier otra comunicación deberá hacerse llegar por correo electrónico. Para evitar mensajes insultantes, spam, propaganda, ataques con virus, sus mensajes no se publican inmediatamente. Cualquier mensaje que contenga alguna de las categorías anteriores será borrado sin previo aviso. Tod@s aquellos que no estén de acuerdo con la Sexta o la Comisión Sexta del EZLN, tienen la libertad de escribir sus comentarios en contra en cualquier otro lugar del ciberespacio.


Archivo Histórico

1993     1994     1995     1996
1997     1998     1999
2000     2001     2002     2003
2004     2005     2006
2007     2008     2009     2010
2011     2012     2013
2014     2015     2016     2017
2018    2019    2020


Comunicados de las JBG Construyendo la autonomía Comunicados del CCRI-CG del EZLN Denuncias Actividades Caminando En el Mundo Red nacional contra la represión y por la solidaridad