Tretji del:
Naloga
december 2020
Kako je poskušala Defensa Zapatista Esperanzi pojasniti nalogo zapatizma in drugi radostni razmisleki.
»Dobro. Razložila ti bom nekaj zelo pomembnega. A ne zapisuj si, razen v lastno glavo. Beležnico lahko kjerkoli pozabiš, svojo glavo pa moraš vedno nositi s seboj.«
Defensa Zapatista je korakala gor in dol, podobno kot je to počel pokojni SupMarcos, ko je razlagal kaj zelo pomembnega. Esperanza je sedela na drevesnem štoru, čez katerega je preudarno položila plastično ponjavo in z njo prekrila vlažen les, prekrit z mahom, gobami in posušenimi vejicami.
»Misliš, da bomo lahko videle, kam nas bo pripeljal naš boj?« je izustila Defensa Zapatista in pri tem s svojimi malimi rokami kazala v nedoločno smer.
Esperanza je razmišljala, kako naj ji odgovori, čeprav je bilo jasno, da je bilo Defensino vprašanje zgolj retorično. Odgovor je ni zanimal, razen v obliki vprašanj, ki bi sledila prvemu vprašanju. Kar se nje tiče, je Defensa Zapatista sledila znanstveni metodi.
»Težava namreč ni prispeti na cilj, temveč v gradnji poti. To pomeni, da če poti ni, jo moraš narediti. To je edina možnost,« je nadaljevala deklica, medtem ko je vihtela mačeto. Kdo ve, kje jo je dobila, a zagotovo jo v neki lopi nekdo išče.
»Težava se je torej spremenila – sedaj je najpomembnejša pot. Če do tam, kamor želiš priti, ni poti, no, potem je to tvoja glavna skrb. Torej, kaj bomo naredile, če do tam, kamor želimo iti, ni poti?«
Esperanza zadovoljno odgovori: »Počakale bomo, da neha deževati, da ne bomo med gradnjo poti mokre.«
»Ne!« vzklikne Defensa, si privije dlani na glavo in razmrši pričesko, ki jo je njena mama urejala pol ure.
Esperanza za hip okleva in nato poskusi še enkrat: »Že vem, Pedritu se bomo zlagale, da so na cilju sladkarije, a da do tja ne obstaja nobena pot. Kdorkoli najhitreje ustvari pot do tja, dobi sladkarije.«
»Misliš, da bomo za pomoč prosile preklete moške? Niti pod razno! To bomo naredile same, kot ženske, kot to, kar smo,« odvrne Defensa.
»Prav imaš,« se strinja Esperanza. »In morda bodo tam na koncu res čokolade.«
Defensa nadaljuje: »Kaj pa, če se medtem, ko poskušamo ustvariti pot, izgubimo?«
Esperanza odgovori: »Kričale bomo na pomoč? Prižgale signalno raketo? Ali pa s seboj vzele školjko, s katero bomo lahko poklicale v vas, da nas pridejo rešit?«
Defensa vidi, da Esperanza stvar jemlje precej dobesedno in še huje, da ji vsi zbrani pritrjujejo. Mačka-pes si denimo že oblizuje ustnice z mislijo na lonec čokolade ob vznožju mavrice, rjavec predvideva, da bo tam tudi koruza s soljo in morda še en lonec, poln plastenk. Medtem Calamidad vadi koreografijo z imenom pas de chocolat, ki jo je ustvaril SupGaleano in pri kateri moraš v stilu nosoroga loviti ravnotežje nad velikim loncem.
Elías Contreras je medtem že vse od prvega vprašanja naprej na obeh straneh brusil svojo mačeto.
Malo dlje od njega neko nedefinirano bitje, ki je izjemno podobno hrošču in nosi znak z napisom »Kliči me Ishmael«, razpravlja s starim Antoniem o prednostih negibnosti na suhi zemlji in trdi: »Res je, moj dragi Queequeg, noben beli kit se ne približa pristanišču.« Staroselec in zapatist v žlahtnih letih, neprostovoljen učitelj generacije, ki se je z orožjem uprla leta 1994, si zvije cigareto in pazljivo posluša hroščeve argumente.
Deklica Defensa Zapatista predvideva, da je podobno kot znanost in umetnost tudi sama v zoprnem položaju, saj jo narobe razumejo. Da je kot pas de deux brez objema, ki bi omogočil pirueto ali porté. Kot film v zaporu pločevinaste kasete, ki čaka, da ga reši pogled. Kot pristanišče brez ladje, ki bi v njem pristala. Kot cumbia, ki čaka boke, da ji dajo poslanstvo in usodo. Kot Cigalova konkava brez konvekse[1], kot Luz Casal na poti do obljubljenega cveta[2], kot Louis Lingg brez svojih punk Bomb[3], kot Panchito Varona, ki pogleduje za akordom izgubljenega aprila[4], kot ska brez prerivanja in kot sladoledni pralineji brez Supa, da bi v njih užival.
Toda Defensa je obramba in tudi zapatistka, zato ne sprejme nič od tega in v odporu ter uporu išče pomoč pri starem Antoniu.
»Nevihte nikogar ne spoštujejo. Enako udrihajo po morju in po kopnem, po nebu in po zemlji. Drobovje zemlje se zvija, trpijo ljudje, rastline in živali. Ne glede na njihovo barvo, velikost in navade,« pridušeno reče stari Antonio.
Vsi nemo gledajo predse, deloma iz spoštovanja, deloma iz groze.
Stari Antonio nadaljuje: »Ženske in moški iščejo zavetje pred vetrom, dežjem in zlomljenimi tlemi, kjer čakajo, da nevarnost mine, da bi lahko videli, kaj je ostalo in kaj ni. A zemlja naredi več od tega, saj se pripravlja na to, kar pride potem, na to, kar sledi. V tem procesu se začne spreminjati: mati zemlja ne čaka na konec nevihte, da bi ugotovila, kaj bo naredila, graditi začne že precej prej. Zato največji modreci pravijo, da jutro ne pride samo od sebe, da se ne pojavi iznenada, temveč leži in čaka med sencami, preden za tiste, ki vedo usmeriti svoj pogled, naredi prvo razpoko v noč. Zato moški in ženske koruze med njenim sejanjem sanjajo tortilje, atole, pozol, tamale in marquesote. Čeprav jih sedaj še ni, vedo, da bodo prišli, in to usmerja njihovo delo. Svoje polje in njegove sadove vidijo, še preden se seme dotakne tal.«
»Ko moški in ženske koruze gledajo na ta svet in njegove bolečine, hkrati vidijo svet, ki bo moral šele vzkliti, in gradijo pot do njega. Imajo tri poglede: enega za to, kar je bilo v preteklosti, enega za to, kar je, in enega za tisto, kar šele prihaja. Tako vedo, da je to, kar sadijo, zaklad: pogled sam.«
Defensa se navdušeno strinja. Razume, da stari Antonio razume trditev, ki je ni mogla razložiti. Dve generaciji, različni po koledarjih in geografijah, združuje most, ki hkrati prihaja in odhaja … tako kot poti.
»Tako je!« skorajda zavpije deklica in z naklonjenostjo gleda starega moža.
Nato doda: »Če že vemo, kam želimo iti, to pomeni, da vemo tudi, kam ne želimo. Zato nas vsak korak pelje proti neki poti in stran od druge. Tja še vedno nismo prišle, a pot, po kateri hodimo, nam bo pokazala naš cilj. Če hočemo jesti tamale, ne bomo gojile buč.«
Vsa druščina si v mislih predstavlja grozno bučno juho in se nanjo odzove z lahko razumljivo gesto gnusa.
»Nevihto bomo preživele, kot vemo in znamo, a že danes moramo začeti graditi tisto, kar ji bo sledilo. Imamo samo eno priložnost. Zato moramo besedo ponesti daleč. Ni pomembno, če človeka, ki jo je prvi izustil, ni več, pomembno je, da seme pade v plodno zemljo in zraste. Oziroma daje oporo. To je naša misija: smo seme, ki išče druga semena,« razglasi Defensa Zapatista in s pogledom, uprtim v Esperanzo, vpraša: »Razumeš?«
Esperanza vstane in z vso svečanostjo, ki jo pri svojih devetih letih premore, odgovori: »Da, seveda. Razumela sem. Če gremo, bomo vsi umrli grozljive smrti.«
A takoj nato doda: »Ampak to bomo naredili tako, da bo vredno.«
Vsi ploskajo.
Da bi podprl Esperanzin »tako, da bo vredno«, stari Antonio iz svoje torbe vzame vrečko čokoladnih »poljubčkov«.
Mačka-pes jih na en mah pogoltne lepo število, rjavec pa raje še naprej žveči svojo plastenko.
Elías Contreras iz preiskovalne komisije EZLN s pridušenim glasom ponovi: »To bomo naredili tako, da bo vredno.« Njegovo srce in misli odtavajo k bratu Samirju Floresu in vsem, ki se z dostojanstvom kot svojim edinim orožjem zoperstavljajo gobezdavemu tatu vode in življenja, skrivajočemu se za orožjem nadzornika, ki tudi sam kar naprej blebeta, da bi skril slepo poslušnost svojemu Vladarju. Ta je najprej denar, nato še več denarja in na koncu še vedno denar. Ne pravica, tudi ne svoboda in nikoli življenje.
Hrošč začne razlagati, kako ga je čokoladna ploščica rešila pred gotovo smrtjo na ozemlju Selkupov v sibirski stepi, ko je potoval iz dežele Samijev, kjer je pel yoik[5], _da bi se poklonil cedri, drevesu življenja. »Šel sem, da bi se učil, temu so namenjena potovanja. Obstajajo odpori in upori, ki samo zato, ker so daleč, niso nič manj pomembni in herojski,« je rekel, medtem ko je v isti sapi s svojimi številnimi nogami čokolado osvobodil aluminijaste folije, si zaploskal, in pogoltnil en velik del.
Calamidad je medtem popolnoma razumela, kaj pomeni misliti na tisto, kar šele prihaja, in s svojimi od čokolade umazanimi rokami navdušeno vzkliknila: »Pojdimo se igrat kokice!«
Iz zapatističnega Centra za pomorsko-zemeljske priprave
SupGaleano med delavnico ‘mednarodnega bruhanja’
Mehika, december 2020
Iz beležnice Mačke-Psa
Zaklad je drugo
»Za konec me je s svojim edinim očesom počasi pogledal in rekel: ‘Čakal sem te, Don Durito. Vedeti moraš, da sem zadnji pravi še živeči pirat na svetu. ‘Pravi’ sem rekel zato, ker je dandanes nešteto ‘piratov’ v finančnih središčih in velikih vladnih palačah, ki kradejo, ubijajo, uničujejo in plenijo, ne da bi se kadarkoli dotaknili kakšne vode, če ne štejemo tiste v njihovih kopalnih kadeh. Tu je tvoja misija (poda mi fascikel starih listin): najdi zaklad in ga prenesi na varno. Zdaj pa mi moraš oprostiti, umreti moram.’ Komaj je izgovoril te zadnje besede, je njegova glava padla na mizo. Da, bil je mrtev. Papiga je zletela skozi okno in vzkliknila: ‘Umrl je izgnanec iz Mitilen, umrl je pankrt Lezbosa, mrtev je ponos Egejskega morja. Odpri vseh svojih devet vrat, strašni pekel, kajti tam bo počival veliki Rdečebradec. Našel je človeka, ki ga bo nasledil, in ta, ki je ocean spremenil v solzo, zdaj spi. Ponos vseh pravih piratov bo zdaj plul na Črnem ščitu.’ Pod oknom se je raztezalo švedsko pristanišče Göteborg, v daljavi je jokala nyckelharpa[6].«
Don Durito iz Lakandonskega pragozda, oktober 1999
[1]Concavo y convexo (Konkava in konveksa) je naslov ljubezenske pesmi pevca flamenka Diega el Cigala.
[2]Flor prometida (Obljubljeni cvet) je naslovna pesem španskega pop umetnika Luza Casala na njegovi sedmi studijski plošči.
[3]Louis Lingg and the Bombs je francoski anarhistični bend, ki nosi ime po čikaškemu anarhistu Louisu Linggu, ki je bil leta 1887 obsojen na smrt, ker naj bi domnevno izdelal bombe, ki so bile uporabljene v nemirih na trgu Haymarket. Lingg je v zaporu, raje, kot da bi ga umorili, naredil samomor z eksplozivno napravo.
[4]¿Quién me ha robado el mes de abril? (Kdo mi je ukradel mesec april?) je skladba, ki jo je napisal znani španski rokovski tekstopisec in producent Panchito Varona. Poje jo španski tekstopisec in glasbenik Joaquín Sabina.
[5]Tradicionalna oblika pesmi med Samiji.
[6]V Skandinaviji tradicionalni instrument s strunami in tipkami, ki se nahajajo pod njimi. Igra se z lokom.
No hay comentarios todavía.
RSS para comentarios de este artículo.
Denuncias
Actividades
Caminando
En el Mundo
Red nacional contra la represión y por la solidaridad