Drugi del: Gostilna

Ago162021

Drugi del: Gostilna

Drugi del:

Gostilna

december 2020

Koledar? Trenutni. Geografija? Katerikoli kotiček sveta.

Ne veš natančno, zakaj, a hodiš z deklico z roko v roki. Skoraj te že vpraša, kam gresta, ko se znajdeta pred veliko gostilno. Na velikem osvetljenem napisu, podobnem takšnim, ki visijo nad vhodi v kino, piše: »HISTORIJA Z VELIKIMI TISKANIMI ČRKAMI – Kantina bar«, in pod njim še: »Prepovedan vstop ženskam, otrokom, staroselcem, brezposelnim, osebam drugih spolov, starejšim, migrantom, migrantkam in drugim neuporabnim osebam«. Neka bela roka je dodala:_»In this place, Black Lives does not matter«. Druga moška roka se je pridružila: »Ženske lahko vstopijo, če se obnašajo kot moški«. Na obeh straneh lokala ležijo na kupu trupla žensk vseh starosti in, sodeč po raztrganih oblačilih, tudi vseh družbenih razredov. Oba z deklico resignirano obstaneta. Pogledata skozi vrata in vidita vrvež moških in žensk, ki se vedejo kot moški. Moški za pultom oziroma šankom v rokah drži bejzbolsko palico in z njo grozi na vse strani. Množica je očitno razdeljena: na eni strani ploskajo, na drugi izžvižgavajo. Vsi so kot omamljeni, zardelih obrazov, besnih pogledov, po bradi jim teče slina.

Moški, za katerega domnevaš, da je vratar ali nekaj takega, pristopi in te vpraša: »Želiš vstopiti? Izbereš lahko katerokoli stran. Lahko navijaš ali kritiziraš. Ni pomembno, kaj izbereš, zagotavljamo ti veliko sledilcev, všečkov, dvignjenih palcev in še več aplavza. Če se domisliš česa pametnega, ne glede na to ali za ali proti, boš postal slaven. Tudi če ne bo preveč inteligentno, dovolj je, da povzročiš hrup. Ni pomembno, ali je to, kar kričiš, res ali ne, dokler kričiš glasno.«

Premišljuješ o ponudbi. Zveni privlačno, še posebej zdaj, ko ti nihče ne sledi, niti pes.

»Je nevarno?« sramežljivo vprašaš.

Vratar te pomiri: »Nikakor, tukaj vlada nekaznovanost. Glej tipa, ki je na vrsti in drži bejzbolko. Govori neumnosti, nekateri mu ploskajo, drugi ga kritizirajo z drugimi neumnostmi. Ko bo končal, bo na vrsti spet nekdo tretji. Kot sem ti že povedal, nobene potrebe po inteligentnosti ni. Pravzaprav je inteligenca tu ovira. Kar pogumno. Tako pozabiš na vse bolezni, katastrofe, bedo, vladne laži in še na sam jutrišnji dan. Tu resničnost ni zares pomembna. Pomembno je le, kar je trenutno moderno.«

Vprašaš: »In o čem razpravljajo?«

»Oh, o čemerkoli že. Obe strani se osredotočata na plitkosti in neumnosti. Ustvarjalnost ni ravno njihova vrlina, saj veš,« odgovori vratar in se prestrašeno ozre proti vrhu stavbe.

Deklica sledi njegovemu pogledu in pokaže na vrh stavbe, kjer se vidi celotno nadstropje iz zrcalnega stekla, ter vpraša: »In tisti tam zgoraj, so za ali proti?«

»Ah, ne,« odgovori moški in šepetaje doda: »To so lastniki gostilne. Niti prikazati se jim ni treba, vsi jih preprosto samo ubogajo.«

Zunaj, malo naprej po poti, zagledaš skupino ljudi, za katere predvidevaš, da jih vstop v gostilno ni zanimal, saj nadaljujejo v svojo smer. Spet drugi razočarano zapuščajo lokal in mrmrajo: »Tu notri se je nemogoče razumno pogovarjati« in »Namesto Historija bi se moralo imenovati Histerija.« Nato v smehu odidejo.

Deklica te pogleda. Oklevaš.

Ona ti reče: »Lahko ostaneš ali pa greš naprej. Prevzemi odgovornost za svojo odločitev. Svoboda ni le možnost odločitve, kaj storiti, in to tudi narediti. Je tudi prevzemanje odgovornosti za to, kar počneš, in za odločitve, ki jih sprejmeš.«

Neodločno jo vprašaš: »In kam greš ti?«

»V svojo vas,« odgovori deklica in iztegne majhne roke proti obzorju, kot da bi hotela reči »v svet«.

Iz gora Jugovzhodne Mehike.

SupGaleano.

Mehika, leto 2020, december, zgodnje jutro. Mrzlo je in polna luna začudeno opazuje, kako se gore združujejo, po malem dvigujejo svoja krila in počasi, zelo počasi začenjajo hoditi.

Iz beležnice Mačke-Psa

Esperanza pripoveduje Defensi o svojih sanjah

»Spim in sanjam. Jasno vem, da sanjam, ker spim. In vidim, da sem daleč stran. Tam so zelo drugačni moški in ženske in tisti drugih spolov. To pomeni, da jih ne poznam. To pomeni, da govorijo jezik, ki ga ne razumem. So različnih barv in imajo precej drugačne navade. Zelo so hrupni. Pojejo in plešejo, se pogovarjajo, razpravljajo, jokajo in se smejijo. In ničesar, kar vidim, ne poznam. Stavbe so velike in majhne. Drevesa in rastline so podobne tukajšnjim, vendar drugačne. Hrana je zelo drugačna. Pravzaprav je vse zelo čudno. Najbolj čudno pa je, da ne vem, zakaj ali kako, vendar vem, da sem doma.«

Esperanza obmolkne. Defensa Zapatista zaključi z zapisovanjem v svojo beležnico, pogleda Esperanzo in jo po nekaj sekundah vpraša:

»Znaš plavati?«

Častna beseda.

Hov-mijav.