enlaceZapatista

Četrti del: Spomini na prihodnost

Četrti del:

Spomini na prihodnost

oktober 2020

|Minilo je 35 oktobrov.

Stari Antonio je opazoval, kako se ogenj upira dežju. Pod premočenim slamnikom si je z žerjavico prižgal ročno zvito cigareto. Ogenj vztraja, občasno skrivajoč se pod debli. S sapo mu pomaga veter, ki s svojim dihom oživlja žerjavico, rdečo od jeze.

Tabor se imenuje Watapil[1] in se nahaja v Sierri Cruz de Plata, ki se dviguje nad mokrim objemom rek Jataté in Perlas. Piše se leto 1985 in oktober sprejme skupino z nevihto, ki napoveduje prihodnost. Visok mandljevec, po katerem bodo uporniki kasneje poimenovali goro, sočutno opazuje majhno, nepomembno skupino moških in žensk. Njihovi obrazi so suhi, telesa shirana, pogled iskriv (morda zaradi vročine, trme, strahu, delirija, lakote, pomanjkanja spanja). Oblečeni so v raztrgane rjave in črne cunje, obuti pa v škornje, izmaličene zaradi okoli njih zavozlanih lijan v ne ravno uspešnem poskusu, da bi podplati ostali na svojem mestu.

Počasi in nežno, zaradi ječanja nevihte komaj razumljivo, stari Antonio govori, kot da bi govoril samemu sebi: »Vladar se bo vrnil, da bi nad barvo zemlje uveljavil svojo kruto besedo, svoj ego, ki ubija sleherni razum, in svojo podkupnino, preoblečeno v miloščino.

Prišel bo dan, ko si bo smrt nadela najokrutnejšo obleko. Njene korake bodo spremljali cvileči zobniki stroja, ki zastruplja vsako pot, po kateri se napoti, ter svoje sejanje uničenja opremlja z lažjo, da prinaša izobilje. Kdorkoli nasprotuje hrupu, ki terorizira rastline in živali, bo umorjen, najprej v življenju, nato v spominu: prvič s svincem, drugič z lažmi. Noč bo zelo dolga. Bolečina bo trajala. Smrt bo še bolj smrtonosna.

Aluxo’ob[2] bodo opozorili mater: ‘Smrt prihaja, mati, prihaja in ubija.’

Mati Zemlja, prva mati vseh, se bo zbudila – stresoč papagaje, are in tukane iz njihovih sanj –, zahtevala bo kri svojih čuvajk in čuvajev ter spregovorila svojemu naraščaju: ‘Nekaj naj vas gre in prelisiči napadalca. Druge prikličite  krvno sestro. Naj vas ne bo strah vode, niti vročina ali mraz naj vam ne vzameta poguma. Naredite poti, kjer jih ni, prebrodite reke in morja. Prečkajte gore, letite skozi meglo in dež. Naj bo noč, dan ali zgodnje jutro, pojdite in opozorite vse, kar živi. Imam veliko imen in barv, toda moje srce je samo eno in moja smrt bo smrt vsega. Naj vas ne bo sram polti, ki sem vam jo dala, niti jezika, ki sem vam ga položila v usta, ali postave, saj sem blizu vas. Osvetlila bom vaš pogled, zaščitila bom vaša ušesa ter dajala moč vašim rokam in nogam. Naj vas ne bo strah različnih barv in navad, niti različnih poti. Srce, ki sem vam ga zapustila, je zgolj eno, tako kot razumevanje in pogled.’

Aluxo’ob bodo vse do končne zmage oblegali stroje smrtonosnih prevar. Na koncu jih bodo razstavili, zlomili njihovo aroganco in uničili njihov pohlep. Nato bodo mogotci pripeljali lakaje iz drugih dežel, da bi popravili pokvarjen stroj smrti. Slednji bodo pregledali njegovo drobovje in ugotovili vzrok okvare: ‘Poln je krvi,’ bodo rekli. Svojim gospodarjem bodo skušali razložiti ta grozljivi čudež, rekoč: ‘Ne vemo, zakaj, vemo le, da ta kri izvira iz staroselske krvi.’

Nato se bo zlo v razkošnih palačah, v katerih se Mogotec predaja opijanju in zlorabam, sesulo samo vase. Brezumje bo stopilo na njegove posesti in namesto vode bo iz njegovih izvirov tekla kri. Njegovi vrtovi bodo oveneli, srca tistih, ki delajo zanj in mu služijo, bodo okamenela. Mogotec bo na pomoč pripeljal nove vazale. Ti bodo prišli iz drugih dežel in tako se bo rodilo sovraštvo med enakimi, ki ga bo napajal denar. Borili se bodo med sabo in prodajali smrt ter uničenje med tistimi, ki si delijo zgodovino in bolečino.

Tisti, ki so prej obdelovali zemljo in na njej živeli, bodo na zemlji in pod nebom svojih prednikov postali Mogotčevi služabniki in sužnji, v njihovih domovih se bo naselila nesreča. Izgubili bodo svoje sinove in hčere, ki se bodo utopile v gnilobi korupcije in kriminala. Vrnila se bo »pravica do prve noči«, s katero denar ubija nedolžnost in ljubezen. Dojenčke bodo trgali od materinih prsi, da bi velika Gospoda z njihovim mladim mesom zadovoljevala svojo zlobo in krutost. Otroci bodo zaradi denarja dvignili roko nad lastnimi starši in domove bo zagrnila črnina žalovanja. Hčerke se bodo izgubile v temi in smrti, Gospoda jim bo s svojim denarjem vzela življenje in bit. Tiste, ki so v zameno za nekaj pičlih kovancev prodali svoje dostojanstvo in dostojanstvo svojih bližnjih, bodo napadle neznane bolezni. Prav tako tiste, ki so izdali svojo vrsto, svojo kri in zgodovino, ter tiste, ki so ustvarjali in širili laži.

Mati Ceiba[3], ohranjevalka svetov, bo kričala tako glasno, da bo še tako daljna gluhost zaslišala njen ranjeni krik. Sedem daljnih glasov se ji bo približalo, sedem daljnih rok jo bo objelo, sedem različnih pesti se bo združilo. Nato bo mati Ceiba privzdignila svoje krilo in tisoč nog bo poteptalo in uničilo železne poti. Stroji na kolesih bodo iztirili iz svojih železnih poti, voda bo prestopila bregove rek ter jezer in tudi morje bo razbesnelo rjovelo. Nato se bodo v vseh svetovih odprla drobovja zemlje in neba.

Mati Zemlja, prva mati, bo nato vstala in z ognjem ponovno zavzela svojo hišo in svoje mesto. Na prej arogantnih pročeljih oblasti bodo rasla drevesa, rastline in živali, v njihovih srcih pa bo ponovno zaživel Votán Zapata, varuh ljudi in njihovo srce. Jaguar bo spet hodil po poteh svojih prednikov in kraljeval tam, kjer so želeli vladati denar in njegovi lakaji.

Preden bo Mogotec umrl, bo še ugledal, kako naglo in v tišini se sesuva njegova nevedna aroganca. V zadnjih izdihljajih bo razumel, da Vladarja ni več, da je v svetu, ki se je uprl smrti, ki jo je njegova vladavina zapovedovala, morda le še slab spomin.

Pravijo, da to zgodbo pripovedujejo tisti, ki so že od nekdaj mrtvi, tisti, ki bodo umrli ponovno. Zato, da bi živeli.

Pravijo tudi, da naj te besede zaokrožijo po dolinah in gorah, naj jih poznajo po kanjonih in širnih planjavah. Tapacamino[4] naj jih ponavlja v svarilo, medtem ko spremlja korake bratskih src. Naj jih dež in sonce posejeta v poglede vseh, ki živijo na tej zemlji. In naj jih veter odnese daleč ter jih ugnezdi v misli tovarišev in tovarišic.

Kajti grozljivi in veličastni časi bodo prišli pod to nebo in na to zemljo.

In jaguar bo ponovno hodil po poteh svojih prednikov in kraljeval tam, kjer so želeli vladati denar in njegovi lakaji.«

Stari Antonio obnemi, z njim pa tudi dež. Nihče ne spi. Vsi sanjajo.

Iz gora Jugovzhodne Mehike

SupGaleano   

Mehika, oktober 2020

Iz beležnice Mačke-Psa

Drugi del: Kanuji

»Naj vas spomnim, da meje med državami služijo zgolj opredelitvi kaznivega dejanja ‘tihotapljenja’ in upravičevanju vojn. Jasno je, da najmanj dve stvari presegata meje: prva je v modernost zakrinkan zločin sejanja revščine na globalni ravni; druga je upanje, da bi nas bilo sram zgolj, ko zgrešimo kakšen korak pri plesu, ne pa vsakič, ko se pogledamo v ogledalo. Če želimo, da se prva konča in druga razcveti, je nujno zgolj to, da se borimo in se izboljšujemo. Drugo pride samo po sebi in nato napolni knjižnice in muzeje. Nobene potrebe ni, da bi osvojili svet, dovolj bo, da ga ustvarimo na novo. Dobro. Na zdravje in imejte v mislih, da je za ljubezen postelja zgolj pretveza, pri plesu je melodija zgolj okras in za boj je nacionalnost zgolj postranskega pomena.«

Don Durito iz Lakandonskega pragozda, 1995

SubMoy je govoril Maxu, da bi morda lahko izdelali splav iz lesa balzovca (»plutovine«, kot jo imenujemo v teh krajih), toda pomorski inženir je zagovarjal stališče, da je ta les prelahek, zato bi tokovi plovilo preveč zanašali. »Ampak rekel si, da v oceanu ni tokov,« ga je opomnil SubMoy. »No, kaj pa, če so?« se je branil Maxo. SubMoy je rekel drugim članom odborov, naj se lotijo naslednjega eksperimenta: kanujev.

Lotili so se dela na več kanujih. Pod njihovimi mačetami in sekirami so hlodi, prvotno namenjeni za kurjavo, pridobivali obliko in namembnost pomorskih plovil. SubMoy je za trenutek odšel, tako da so vprašali SupGaleana, če ladje potrebujejo imena. »Seveda,« je Sup raztreseno odgovoril, medtem ko je opazoval, kako je Monarca pregledoval stari dizelski motor.

Na boke čolnov so pričeli zarisovati in barvati imena, razumna in premišljena. Na enem je pisalo: »Plavalec in preskakovalec luž Chompiras[5]«, na drugem: »Internacionalist: eno je nekaj, drugo pa je, da z mano, prijatelj, ni zajebancije«, spet na tretjem: »Sem na poti, ljubezen moja, takoj pridem«, in na tistem tam: »No, zakaj pa so nas povabili, zdaj je vse na njih«. Tisti iz školjke[6] Jacinto Canek so svoj čoln krstili z imenom »Jean Robert[7]«, da bi jih na ta način spremljal na poti.

Na naslednjem kanuju, nekoliko dlje stran, je pisalo, »Zakaj bi jokali, ko pa je slane vode v izobilju?« Temu je sledilo: »Ta čoln je zgradila pomorska komisija ‘Kritizirajo nas, ker dajemo našim MAREZ22[8] in školjkam predolga imena, ampak nas to sploh ne gane’ pri svetu dobre vlade z imenom ‘Nas tudi ne’ uporne avtonomne zapatistične občine. Pokvarljiv tovor. Rok trajanja: odvisno. Naši čolni ne potonejo, temveč jim poteče rok trajanja. To je nekaj popolnoma drugega. Najem izdelovalcev kanujev in glasbenikov je možen v centrih avtonomnega upora in zapatistične vstaje[9] (zvočni sistem in marimba nista vključena v ponudbo, ker, kaj pa, če se potopita in se pokvarita? Ampak peli bomo z užitkom – bolj ali manj. No, odvisno.) Ta kanu kotira zgolj na borzi odpora. Se nadaljuje na boku naslednjega kanuja …« (Jasno, treba se je bilo sprehoditi vse naokoli kanuja in celo pokukati na notranjo steno, da si lahko videl celotno ‘ime’. Da, prav imate, v času, ki bi ga sovražna podmornica potrebovala, da centrali posreduje ime, bi plovilo, ki bi ga nemara želela potopiti, že doseglo evropsko obalo.)

Medtem ko so iz hlodov rezbarili kanuje, se je vest o dogajanju že razširila. Ljubljeni Amado je rekel Pablitu, ta je povedal Pedritu, ki je obvestil Defenso Zapatista, ki se je pogovarjala z Esperanzo, ki je zašepetala Calamidad: »Ne povej nikomur,« ta je povedala svoji mami, ki je vest prenesla skupini »žensk, ki smo, kar smo.«

Ko je SupGalenao slišal, da prihajajo ženske, je skomignil z rameni in med pljuvanjem koščkov iz ustnika svoje pipe Monarcu podal francoski ključ.

Malo kasneje je prišel Jacobo in vprašal: »Hej, Sup, ali se bo SubMoy hitro vrnil?«

»Nimam pojma,« je odgovoril SupGaleano in neutolažljivo strmel v svojo pokvarjeno pipo.

Jacobo je nadaljeval: »Ali veš, koliko ljudi se odpravlja na pot?«

»Še ne,« je odgovoril Sup, »Evropa od spodaj še ni sporočila, koliko ljudi lahko gosti. Zakaj?«

»No … pridi raje sam pogledat,« je odvrnil Jacobo.

Ko je SupGaleano uzrl zapatistično ‘floto’, je polomil še eno pipo. Na rečnem bregu je stalo šest kanujev z divjimi in ekstravagantnimi imeni, ki so bili napolnjeni z lončnicami in drugimi rastlinami.

»Kaj je to?« je iz gole formalnosti vprašal Sup.

V usodo vdani Rubén je odgovoril: »To je prtljaga žensk.«

»Njihova prtljaga?« je vprašal Sup.

»Da, prišle so, rekle zgolj, da ‘jih bomo potrebovali’, in vse to rastlinstvo kar naložile. Kasneje se je pojavilo dekletce, njenega imena ne poznam, toda spraševala je, če bo pot dolga, torej če bo potrebnega veliko časa, da prispemo, kamor smo namenjeni. Vprašal sem jo, zakaj jo to zanima, ali morda potuje tudi njena mama ali kaj. Odgovorila je, da ne, temveč da nam želi za na pot dati majhno drevo in če bo ta trajala dolgo, bi drevo lahko zraslo in bomo lahko v njegovi senci počivali ter srkali pozol, če bo sonce res močno.«

»Ampak, saj so vse iste,« je odgovoril Sup (mislil je seveda na rastline).

»Ne, niso,« je odvrnila članica odbora Alejandra. »To je pelin, uporablja se za bolečine v trebuhu. To je timijan, to je zelena meta, tukaj imamo kamilico, origano, peteršilj, koriander, lovor, dišečo metliko, alojo vero. Ta je za drisko, ta za opekline, ta za nespečnost, ta za zobobol, naslednja za krče, ta je znana kot ‘zdravilo za vse’, tista je za slabost, tukaj imamo tudi mehiški poprovec, pasje zelišče, divjo čebulo, rutico, krvomočnico, vrtni nagelj, tulipane, vrtnice, tolščak in tako naprej.«

Jacobo je začutil, da je dolžan pojasnilo: »Takoj ko smo zaključili z enim kanujem in se lotili drugega, že so ga napolnile z rastlinami. V sekundi, ko smo zaključili z drugim, se je zgodba ponovila. Za zdaj smo jih izdelali šest, zato pa tudi sprašujem, ali naj nadaljujemo, saj jih bodo ravno tako napolnile.«

Sup se je skušal sporazumeti s tovarišico, eno izmed koordinatork žensk, ki je nosila dve lončnici in na hrbtu dojenčka, rekoč: »Toda če boste vse to naložile, kje bodo sedeli tovariši?«

»Hm, tovariši? Ali bodo šli tudi moški?« je odgovorila.

»Kakorkoli, tudi za ženske ne bo dovolj prostora,« je poudaril Sup, ki je bil na robu živčnega zloma.

»Oh,« je odvrnila, »saj me ne gremo s čolnom. Me gremo z letalom, da nam ne bo slabo. No, morda nam bo nekoliko tudi tako, ampak bistveno manj.«

»Kdo vam je rekel, da greste z letalom?« je vprašal Sup.

»Me smo rekle,« je odgovorila.

»Toda od kod le si pobrala vse to, o čemer mi govoriš?«

»No, Esperanza je prišla na sestanek žensk, ki smo, kar smo, in nas obvestila, da bomo vse umrle grozljive smrti, če bomo potovale s prekletimi moškimi. Na skupščini smo se pogovarjale o tem in se odločile, da nas ni strah in da smo precej odločne glede tega, da lahko moški sicer umrejo grozljive smrti, toda brez nas.«

»Izračunale smo, da lahko najamemo letalo, ki ga je Calderón kupil Peñi Nietu, za katerega slabe vlade na oblasti ne vedo, kaj bi z njim. Pravijo, da najem stane 500 pesov na osebo. Prijavljenih je že 111 tovarišic, mislim pa, da še nismo štele nogometne ekipe žensk iz oboroženih enot. Ampak denimo, da nas je samo 111, to bi bilo vsega skupaj 55,500 pesov, s tem da ženske in otroci plačajo zgolj polovično ceno, kar pomeni 27,750. Od tega je treba odšteti še davke in plačila govork, kar skupno ceno še zniža na približno 10,000 pesov. Pa še to samo v primeru, da vmes ne pride do padca vrednosti dolarja, sicer bo cena še nižja. Vsekakor pa se ne želimo prepirati glede denarja, zato bomo dodale še vola od mojega prijatelja, ki spominja bolje da ne rečem na koga, a kaj moremo, vsi samčki so takšni.«

Sedaj je SupGaleano umolknil in se skušal spomniti, kam za vraga je založil svojo pipo za izredne razmere. Ko pa je videl, kako so ženske začele nositi kokoši, piščance, svinje, race in purane, je rotil Monarca: »Hitro, pokliči SubMoya in mu povej, naj nemudoma pride, nujno je.«

Procesija žensk, rastlin in živali se je razvlekla čez pašnik. Spremljala jih je tolpa Defense Zapatista. S svojim konjem jih je vodil Pablito, ki je zdaj deloval po načelu »če jih ne moreš premagati, se jim pridruži«, sledil mu je ljubljeni Amado s svojim kolesom s prazno gumo, mačka-pes pa je zraven priganjal nekaj živine. Defensa in Esparanza sta premerjali kanuje, da bi ugotovili ali je v njih še kaj prostora za nogometne gole. Rjavcu je iz gobca visela mreža s plastenkami. Sledila je Calamidad s preplašenim in cvilečim prašičkom v rokah, ki se je bal, da ga bo vrgla v reko samo zato, da bi ga potem lahko rešila – in to z dobrimi razlogi.

Na koncu procesije je bil nekdo, ki je nenavadno spominjal na hrošča. Čez desno oko je imel prevezo, na eni nogi kos zavite žice, ki je spominjala na piratski kavelj, na drugi pa nekaj, kar naj bi služilo kot lesena proteza, čeprav je bila to v resnici zgolj malo večja trska, ki je nastala med izgradnjo kanujev. To čudno bitje z obrazno masko iz majhnega kosa pločevine je z govorniško spretnostjo recitiralo:

»Zadenjski veter, vsa jadra razpeta,

na vsaki strani deset topov,

ne seka morja, temveč leta.

Hitro jadra brigantina,

piratska barka z imenom »Strašna«,

osupljiva drznost nje odlika,

ni morja ne obale, ki zanjo ne ve,

njih meje prestopa po dolgem, počez.«[10]

Vstajniški subkomandant Moisés, vodja ekspedicije v nastajanju, se je vrnil in zagledal nasmejanega SupGaleana. Slednji je namreč ravnokar v hlačnem žepu našel drugo pipo.

Častna beseda.

Hov-mijav.

[1]Eden od prvih taborov v Lakandonskem pragozdu, ki ga je okoli leta 1985 vzpostavila majhna skupina upornikov, iz katere je kasneje nastala EZLN. Glej https://www.alterinter.org/?The-Fire-and-the-Word.

[2]Alux (Aluxo’ob v množini) je majhno, škratu podobno mitološko bitje iz majevske folklore, ki živi predvsem v tropskem pragozdu in v drugih predelih z neokrnjeno naravo.

[3]V majevski mitologiji simbol vesolja in za Maje najbolj sveto drevo.

[4]Nočna ptica, ki živi na ozemlju Mehike. Zanjo je značilno posebno glas-no oglašanje, ki ga je moč slišati tudi do kilometer daleč.

[5]Model tritonskega tovornjaka, ki v zapatističnih krajih uživa velik ugled, nedvomno zato, ker se je izkazal v številnih solidarnostnih projektih.

[6]Školjka, caracol v španščini in pu’y v enem od staroselskih jezikov se nanaša na eno od struktur zapatistične avtonomije. V tej knjižici ohranjamo v slovenščini že uveljavljen izraz ‘školjka’, prevajalci in prevajalke teh zapisov pa dodajajo premislek, da bi lahko alternativna možnost bila tudi ‘polž’. ‘Školjka’ izhaja iz apnenčaste hišice vrste mehkužca, ki ima obliko spirale in zaradi nje za zapatiste in zapatistke posebno simboliko. Ker pa nimajo vsi polži hišic, vse školjke pa ne oblike spirale, nobena od obeh možnosti ni povsem ustrezna.

[7]Jean Robert je bil filozof in arhitekt iz Cuernavace v Morelosu ter dolgotrajen podpornik zapatističnega gibanja. Umrl je 1. oktobra 2020.

[8]MAREZ je kratica za uporne zapatistične avtonomne občine (Municipios Autónomos Rebeldes Zapatistas).

[9]V španščini Centros de Resistència Autònoma y Rebeldìa Zapatista (CRAREZ). Skupno ime za školjke in uporne zapatistične avtonomne občine.

[10]Odlomek iz Piratove pesmi (Canción del pirata) španskega pesnika iz obdobja romantike Joséja de Esproncede (1808-1842).

No hay comentarios »

No hay comentarios todavía.

RSS para comentarios de este artículo.

Deja un comentario