enlaceZapatista

Peti del: Pogled in razdalja do vrat

Peti del:

Pogled in razdalja do vrat

oktober 2020

Predpostavimo, da lahko izberemo, kam usmerimo pogled. Predpostavimo, da se lahko osvobodimo, četudi le za trenutek, tiranije spletnih omrežij, ki vsiljujejo ne le to, kar vidimo in o čemer govorimo, ampak tudi, kako gledamo in kako govorimo. Potem predpostavimo, da vzdignemo pogled dlje: od tistega, kar je v naši neposredni okolici, do lokalnega, regionalnega, vse do nacionalnega in nato globalnega. Lahko vidimo tako daleč?

Da, kaos, zmešnjava in nemir so tam zunaj. Predpostavimo še, da smo človeška bitja in ne digitalna aplikacija, ki hitro poskenira, razporedi, hierarhizira, presodi in kaznuje, in da kot taki izberemo, kam bomo pogledali in kako bomo gledali. Morda – to je zgolj hipoteza – gledanje in presojanje nista isto, prav tako kot izbira pomeni neko odločitev. Spremenimo denimo vprašanje »Je to dobro ali slabo?« v »Kaj je to?« Seveda, prvo prinaša sočno debato (če debate sploh še obstajajo?), ta pa nato pripelje do sklepa »To je dobro – ali slabo –, ker tako jaz pravim.« Ali pa morda v razpravo, kaj je dobro in kaj zlo, in od tam do argumentov in citatov z opombami. Da, res je to bolje, kot da pristanemo na všečke in dvignjene palce. Toda predlog je, da spremenimo izhodišče: izberimo, kam usmerimo pogled.

Na primer: odločimo se usmeriti pogled k muslimanom. Lahko bi si izbrali, da pogledamo k tistim, ki so izvedli napad na Charlie Hebdo, ali pa k tistim, ki trenutno korakajo po ulicah Francije, da bi ponovno uveljavili, zahtevali in udejanjili svoje pravice. Če smo prebrali do sem, je verjetno, da bi se odločili za ‘sans papiers’[1]. Seveda, dolžni smo dodati, da je Macron bedak. A če ta hitri pogled navzgor damo na stran, se vrnemo k zasedbam, protestnim taborom in migrantskim protestom. Vprašamo, koliko jih je. Zdi se, da jih je veliko ali le nekaj ali preveč ali dovolj. Naše zanimanje se je premaknilo od njihove verske pripadnosti k njihovemu številu. Potem se vprašamo, kaj želijo, za kaj se borijo. Na tej točki se odločimo, ali se obrnemo k medijem in spletnim omrežjem, da bi izvedeli več, ali prisluhnemo neposredno njim samim. Predvidimo, da se lahko z njimi pogovarjamo. Jih povprašamo o njihovi veri, morda o tem, koliko jih je? Morda pa jih vprašamo, zakaj so zapustili svoje domače kraje in se odločili priti v te oddaljene dežele z drugačnim jezikom, kulturo, zakoni in običaji. Morda bodo odgovorili z eno samo besedo: vojna. Ali pa bodo podrobno razložili, kaj ta beseda pomeni v njihovi resničnosti. Vojna. Odločimo se, da sprašujemo dalje: vojna kje? Ali še bolje, zakaj? Preplavijo nas s pojasnili: verska prepričanja, ozemeljski spori, prilaščanje naravnih bogastev ali preprosto neumnost. A to nas ne zadovolji in vprašamo, kdo ima koristi od uničenja, izseljevanja, obnove in ponovnega naseljevanja. Naletimo na imena različnih korporacij. Ozremo se v te korporacije in odkrijemo, da se nahajajo v številnih državah in ne proizvajajo le orožja, ampak tudi avtomobile, vesoljske rakete, mikrovalovne pečice, ‘medijske vsebine’, obleke, mobilne telefone in računalnike, spodnje perilo, vlake, organsko in neorgansko hrano, distribuirajo pošiljke, nudijo bančne usluge in hitro prehrano, zagotavljajo transport, spletno prodajo, voditelje držav in člane vlad, upravljajo z družbenimi omrežji, znanstvenimi in neznanstvenimi raziskovalnimi centri, hotelskimi verigami in verigami restavracij, letalskimi podjetji, termoelektrarnami in seveda ‘humanitarnimi’ organizacijami. Tako bi lahko sklenili, da nosita odgovornost človeštvo in cel svet.

A vprašamo se, ali nista svet in človeštvo odgovorna tudi za ta protest, to zasedbo in ta migrantski tabor, za ta upor. Sklenemo, da je morda odgovoren kar cel sistem: sistem, ki ustvarja in poustvarja bolečino, kot tudi tisti, ki jo povzročajo, in tisti, ki jo dopuščajo.

Sedaj se vrnemo s pogledom na protest, ki polni francoske ulice. Denimo, da je tam le nekaj, malo ljudi, da vidimo samo eno žensko, ki nosi svojega otroka. Nas zdaj zanimajo njena verska prepričanja, jezik, obleke, kultura, običaji? Ali nam je pomembno zgolj, da je to ženska, ki nosi v rokah svojega otroka? Pozabimo zdaj na to žensko za trenutek in usmerimo pogled le na njenega otroka. Je pomembno, ali je fantek, deklica ali drugi? Je pomembna barva otrokove kože? Morda ugotovimo, da je življenje tega otroka tisto, kar je pomembno.

Pojdimo dalje. Nenazadnje smo prispeli že do sem in še nekaj vrstic ne bo povzročilo škode. OK, vsaj ne velike.

Predpostavimo, da ženska govori z nami in da imamo privilegij razumevanja tega, kar nam govori. Ali mislimo, da bo zahtevala od nas, da jo prosimo odpuščanja, ker je naša barva kože, kakršna je, ker so naša verska prepričanja, kakršna so ali jih ni, za našo nacionalnost, prednike, jezik, spol ali naše običaje? Smo pod pritiskom, da se ji opravičimo, ker smo, kdor smo? Upamo, da nam bo oprostila in se bomo lahko nato vrnili k svojim življenjem, s poravnanim računom? Ali pa pričakujemo, da odpuščanja ne bo in bomo lahko zgolj rekli, »No, vsaj poskusili smo in iskreno nam je žal, da smo, kdor smo.«

Mogoče pa nas je strah, da ne bo govorila z nami, da nas bo le tiho pogledala in bomo čutili njen pogled, ki sprašuje »Pa ti?«

Če nas bremeni takšno razmišljanje-čutenje-tesnoba-obup, potem žal za nas ni zdravila: smo pač ljudje.

Pomirjeni z ugotovitvijo, da nismo roboti, ponovimo to vajo na Lezbosu, v Gibraltarju, ob Rokavskem prelivu, v Neaplju, ob rekah Suchiate in Río Grande.

Sedaj preusmerimo pogled in poiščimo Palestino, Kurdistan, Euskadi[2] in Wallmapu[3]. Res je, malo se nam zavrti in še toliko je teh krajev. V vseh teh krajih se ljudje (morda jih je veliko ali le nekaj, preveč ali ravno dovolj) prav tako borijo za življenje. In zanje je življenje neločljivo povezano z njihovo zemljo, jezikom, kulturo, običaji: s tem, kar nas je Nacionalni staroselski kongres (CNI) naučil poimenovati ‘teritorij’, ki ni le kos zemlje. Si ne želite, da bi vam ti ljudje povedali o svoji zgodovini, o svojih bojih, svojih sanjah? Da, jasno, morda bi bilo to lažje prebrati na Wikipediji, ampak mar ni vabljiva misel, da bi vse to slišali iz oči v oči in da bi poskušali razumeti?

Vrnimo se sedaj na to, kar je med rekama Suchiate in Río Grande. Pojdimo v deželo, ki ji rečejo Morelos. Usmerimo pogled v občino Temoac in umirimo pogled na skupnosti Amilcingo. Vidite tisto hišo? To je dom človeka, ki mu je bilo za življenja ime Samir Flores Soberanes. Pred temi vrati je bil umorjen. Njegov prekršek? Nasprotoval je megaprojektu, ki je pomenil smrt za življenje skupnosti, ki jim je pripadal. Ne, ni se mi zareklo: Samir ni bil ubit zato, ker bi ščitil svoje lastno življenje, ampak zato, ker se je postavil v bran življenju svojih skupnosti.

Še več, Samir je bil umorjen, ker je branil življenje generacij, ki ne obstajajo še niti v mislih. Kajti za Samirja, tako kot za njegove tovarišice in tovariše, za staroselska ljudstva, ki tvorijo CNI, in za nas, zapatiste in zapatistke vseh spolov, se življenje skupnosti ne odvija le v sedanjosti.

Najpomembnejše je to, kar prihaja. Življenje skupnosti se gradi danes, a gradi se za jutri. Življenje v skupnosti je dediščina, ki gre prihodnjim generacijam. Mislite, da bo račun, ki je nastal z njegovo smrtjo, poravnan, če morilci – intelektualni in materialni – prosijo odpuščanja? Mislite, da bo njegovo družino, njegovo organizacijo, CNI, vse nas pomirilo, če kriminalci prosijo odpustkov? »Oprostite mi, res sem ponudil nagrado za njegovo glavo, zato so ga plačanci umorili; vedno sem bil žlobudralo. Poskusil bom biti boljši – ali pa tudi ne. Dobro, opravičil sem se vam in sedaj lahko odstranite protestno zasedbo, da bomo dokončali termoelektrarno; drugače bo šlo v nič veliko denarja.« Mislite, da je to to, na kar čakajo in čakamo, da je to to, zaradi česar se borijo in se borimo? Zato, da bi nas prosili odpuščanja? Da bodo oznanili: »Oh, oprostite, da, umorili smo Samirja in še več, ta megaprojekt mori vaše skupnosti. Naša napaka. Dobro, no, oprostite nam že enkrat. Je pa tako ali tako vseeno, če nam ne oprostite, saj se mora projekt v vsakem primeru zaključiti.«

Izkaže se, da isti ljudje, ki bi prosili za odpuščanje zaradi termoelektrarne, stojijo za zares neokusno poimenovanim ‘Majevskim’ vlakom, za novim železniškim koridorjem med Atlantskim in Tihim oceanom, za jezovi, dnevnimi kopi in drugimi elektrarnami. To so isti ljudje, ki zapirajo meje, da bi ustavili migracije, do katerih prihaja zaradi vojn, ki jih sami vzpodbujajo. Ti isti, ki preganjajo Mapuče, masakrirajo Kurde, uničujejo Palestino in streljajo temnopolte Američane. Isti, ki posredno ali neposredno izkoriščajo delavce na vseh koncih sveta, vzgajajo in poveličujejo spolno nasilje in prostituirajo otroke, vohunijo za nami, da bi ugotovili, kaj nam je všeč, da nam to lahko potem prodajo (če pa nam ni všeč, nas prisilijo, da nam postane). Isti, ki uničujejo tudi naravo, in isti, ki želijo prepričati tebe, nas in vse druge ljudi, da so za te globalne in vsakodnevne zločine odgovorne posamezne države, verska prepričanja, odpor zoper napredek, varuhi okolja, jeziki, zgodovine in načini življenja. Želijo nas prepričati, da je možno vse zvesti na posameznika ali posameznico (ne gre pozabiti na enakost spolov).

Če bi lahko obiskali vse te kotičke našega umirajočega planeta, kaj bi naredili? Mi, zapatisti in zapatistke vseh spolov ne vemo, kaj bi naredil kdo drug, a mi bi šli, da bi se učili. Da bi plesali, seveda – tudi to, a to dvoje se ne izključuje. Za to priložnost bi bili pripravljeni tvegati vse: ne le svojih posameznih življenj, ampak tudi naše skupno življenje. In če te priložnosti ne bi bilo, bi napeli vse svoje sile, da jo ustvarimo, da jo zgradimo, kot če bi bila ladja. Seveda, to je noro, celo nezamisljivo. Kdo bi si lahko mislil, da je usoda ljudi, ki se upirajo termoelektrarni v malem kotu Mehike, nekaj, kar bi zanimalo Palestinke ali Mapuče ali Baskinje ali migrante ali temnopolte Američane ali mlado švedsko okoljevarstvenico ali kurdsko bojevnico ali ženske, ki se borijo na drugih koncih sveta, na Japonskem, Kitajskem, v Korejah, Oceaniji in mami Afriki?

Mar ne bi morali, prav obratno, iti denimo do Chablekala na jukatanskem polotoku, do pisarne skupine Equipo Indignación in zahtevati: »Hej! Vi ste verni in imate belo polt: prosite nas, da vam oprostimo!« Skoraj prepričan sem, da bi odgovorili: »Ni problema, a morate počakati, da pridete na vrsto. Prav zdaj smo namreč zaposleni s spremljanjem teh, ki se upirajo Majevskemu vlaku in trpijo zaradi razselitev, preganjanja, pripora in smrti.« In dodali bi: »Prav tako se ravno zdaj ukvarjamo z obtožbami Vrhovnega Vodje, češ da nas kot del medplanetarne zarote financirajo Iluminati z namenom zaustavitve 4T« Nekaj, glede česar sem prepričan, je, da bi uporabili glagol ‘spremljamo’ in ne ‘usmerjamo’, ‘vodimo’ ali ‘nadziramo’.

Morda bi morali izvesti invazijo na Evropo z bojnim klicem »Predajte se, bledoličneži!« in nato nadaljevati z uničenjem Partenona, Louvra in Prada ter namesto kipov in slik napolniti vse z zapatističnimi vezeninami in še posebej z zapatističnimi maskami – ki so, če lahko mimogrede dodam, ne samo učinkovite, temveč tudi prav čedne. Namesto špagetov, morske hrane in paelle bi lahko vsilili elote, cacaté in yerbo moro. Namesto gaziranih pijač, vina in piva pozol[4]. Vsakogar, ki bi ga ujeli na cesti brez volnene smučarske kape, bi kaznovali z denarno ali zaporno kaznijo (da, eno ali drugo, ni potrebe po pretiravanju). Lahko bi tudi razglasili, »Poslušajte, vi rokerji, od zdaj naprej igrate marimbo[5]! In slišati hočemo samo še cumbio, nobenega reggaetona (mamljivo, kajne?). Hej, da vaju vidimo, Panchito Varona in Sabina – vsi se pridružite, dajmo, da slišimo Cartas Marcadas (Označena pisma)[6], spet in spet, naj odbije ura deset, enajst, polnoč, ena, dve ali tri zjutraj, potem bo dovolj, ker moramo jutri zgodaj vstati! In ti tam, prebegli nekdanji kralj[7], pusti slone na miru in se spravi za štedilnik! Bučna juha za vse!« (Vem, mar ni moja okrutnost prav izbrane vrste?)

Sedaj pa si odgovorimo: ali res mislimo, da tiste nad nami tlačijo nočne more o tem, da se nam bodo prisiljeni opravičiti? Mar ni morda njihova najhujša nočna mora, da bodo izginili, da ne bodo več pomembni, da ne bo nikomur več mar zanje, da bodo postali nič, da se bo njihov svet neslišno sesul in se jih nihče ne bo več spomnil in jim nihče ne bo postavljal spomenikov ali muzejev, jim vzklikal ali obhajal dni v njihov spomin? Jih morda v paniko spravlja prav možnost, da se vse to uresniči?

To je bila ena redkih prilik, ko se pokojni SupMarcos ni zatekel k filmskim primerjavam, da bi nekaj pojasnil. Vas namreč ni bilo tam, da bi vedeli, in mene ni bilo, da bi povedal, a SupMarcos je bil zmožen vsako obdobje svojega kratkega življenja ponazoriti z nekim filmom. Ali pa je razlago neke nacionalne ali mednarodne situacije podkrepil s frazo »tako kot v tem-in-tem filmu«. Seveda je večkrat prilagodil zgodbo tako, da se je skladala z dotično situacijo, a ker nas večina filma, na katerega se je skliceval, ni nikoli videla, niti nismo imeli internetne povezave, da bi na telefonih preverili, kaj piše na Wikipediji, smo mu verjeli. A ne skrenimo s teme.

Samo trenutek, zapis je, mislim da, pustil tu nekje, na tem kupu papirjev, ki polnijo njegovo skrinjo spominov. Tukaj je! Takole pravi: »Da bi lahko razumeli našo odločenost in domet naše drznosti, si je treba predstavljati, da so smrt vrata, ki jih srečamo na poti. Ugibanja, kaj je za vrati, so neskončna – nebesa, pekel, vice, nič. Na desetine opisov obstaja za vsako od teh možnosti. Življenje torej lahko razumemo kot pot do teh vrat. Vrata, torej smrt, predstavljajo točko prihoda na cilj oziroma prekinitev, predrzen udarec odsotnosti, ki poškoduje zrak življenja.

Do teh vrat lahko človek pride zaradi nasilja, ki ga pomenita mučenje in umor, zaradi nezgode, zaradi bolezni, ki pripre vrata, zaradi izčrpanosti ali želje. Četudi torej večina do vrat prispe, ne da bi si tega želela ali to nameravala, pa je za nekatere to tudi lastna izbira.

Za staroselska ljudstva, današnje zapatiste in zapatistke, smrt predstavlja vrata, ki so se v preteklosti pojavila že zgodaj na poti življenja. Otroci so se zaleteli vanje, preden so dopolnili pet let, in skoznje stopili z vročino in drisko. 1. januarja 1994 smo želeli vrata poriniti stran od nas in v daljavo. Seveda smo morali biti v svojih prizadevanjih, da dosežemo cilj, pripravljeni iti skozi vrata, četudi tega nismo želeli. Odtlej smo odločeni, da vrata potiskamo čim dlje, da podaljšujemo ‘pričakovano življenjsko dobo’, kot temu pravijo strokovnjaki, a dodajamo, da mora biti to življenje dostojno. Vrata poskušamo potisniti, kolikor je mogoče stran, zelo daleč od nas. Zato že od začetka vstaje pravimo, da ‘umiramo zato, da bi živeli.’ Nenazadnje, če naslednji generaciji ne zapustimo življenja, torej poti, za kaj smo potem živeli?«

Življenje kot zapuščina.

Natančno to je zaposlovalo Samirja Floresa Soberanesa. S temi besedami lahko povzamemo boj Ljudske fronte za obrambo vode in zemlje Morelosa, Pueble in Tlaxcale[8], ki se izraža skozi odpor in upor proti termoelektrarni ter tako imenovanemu ‘Integriranemu projektu za Morelos’. Na zahtevo za prekinitev in umik tega projekta smrti je slaba vlada odgovorila z argumentom, da bi to pomenilo veliko denarno izgubo.

Tam, v Morelosu, se v zgoščeni obliki odvija spopad, ki trenutno poteka po celem svetu: denar proti življenju. V tem spopadu, v tej vojni, ne more noben pošten človek ostati nevtralen: ali se postavi na stran denarja ali na stran življenja.

Zatorej lahko sklenemo, da boj za življenje ni le nekaj, s čimer so obsedena staroselska ljudstva. Je precej več, je poslanstvo, in to skupno.

Dobro, torej. Lep pozdrav in ne pozabite, da opravičilo in pravica nista isto.

V Los Alpesu sredi gora se negotovo sprašujemo, kje začeti invazijo: v Nemčiji, Avstriji, Švici, Franciji, Italiji, Sloveniji, Monaku, Liechtensteinu? Ne, ne, hecamo se … Razen, če se ne.

SupGaleano med svojim vrlo elegantnim ‘bruhanjem’

Mehika, oktober 2020

Iz beležnice Mačke-Psa

Gora na odprtem morju. Prvi del: Splav

»Po morjih vseh svetov tega sveta so se spogledovale gore, ki so lebdele nad gladino, na njih pa nejasni obrazi žensk, moških in drugih.«

Zapiski jutrišnjega dne, Don Durito iz Lakandonskega pragozda, 1990

Po tretjem poskusu je Maxo zamišljeno zastal in nato po nekaj sekundah vzkliknil: »Potrebna je vrv!« »Sem ti rekel,« se je izognil Gabino. Kar je še ostalo od splava, se je v koščkih zibalo po gladini, zadevalo drugo ob drugo po milosti rečnega toka, ki je, zvesta svojemu imenu Kolorado, prevzela odtenek rdeče gline svojih brežin.

Nato so vpoklicali bojni konjeniški bataljon, ki je prispel v ritmu pesmi Cumbia Sobre el Río Suena (Cumbia na rečni gladini) mojstra Celsa Piñe. Zvezali so več vrvi, naredili dva velika razdelka in poslali eno skupino na drugo stran reke. Z vrvmi, ki so bile privezane na splav, sta obe skupini nadzorovali smer plovbe, ne da bi ta pri tem razpadel. Tako sta vlekli kup hlodov vzdolž reke, ki se na njihov trud z usmerjanjem ni kaj prida ozirala.

Do neprimernih pripomb je začelo prihajati šele po odločitvi za invazijo. Ah, oprostite, za obisk petih celin. A odločitev je bila sprejeta. Toda ko je bila ideja dana na glasovanje in je SupGaleano rekel: »Vsi ste nori, saj nimamo čolna,« je Maxo odgovoril: »Zgradili ga bomo.« In takoj so začeli deževati predlogi.

Kot vse absurdno na zapatističnem ozemlju, je gradnja ‘čolna’ pritegnila pozornost tolpe Defense Zapatista.

»Tovarišice bodo umrle grozljive smrti,« je s svojim legendarnim optimizmom oznanila Esperanza, ko je splav v četrtem poskusu skoraj takoj začel razpadati. (Na to besedo je deklica naletela v neki knjigi. Zanjo je označevala nekaj, kar je grozno in nepopravljivo, ter jo je začela uporabljati kar vsevprek: »Moja mama mi je grozljivo počesala lase,« »Učitelj je ocenil mojo nalogo za grozljivo« in podobno).

»Tovariši tudi,« se je Pedritu zdelo nujno dodati, četudi ni bil popolnoma prepričan, če je solidarnost med spoli res na mestu v primeru, ko je usoda … grozljiva.

»Nak,« je odgovorila Defensa, »tovariši so zlahka zamenljivi, ampak tovarišice … kje sploh začeti? Tovarišica, resnična tovarišica, ne kar katerakoli!«

Defensina tolpa je bila strateško umeščena. Njen namen ni bil tehtanje, ali je bila odločitev odborov za gradnjo barke dobra ali ne. Naloga Defense in Esperanze je bila, da držita Calamidad za obe roki, saj se je dekletce že dvakrat skušalo vreči v reko, da bi rešilo plovilo, a so jo obakrat prestregli Pedrito, Pablito in ljubljeni Amado. Rjavec in mačka-pes sta bila zmedena od samega začetka, njune skrbi pa so bile odveč. Kakor hitro je namreč SupGaleano opazil, da prihaja tolpa, je napotil tri oddelke militantk na rečni breg in s tipičnim diplomatskim nasmehom rekel: »Če to dekletce doseže vodo, bodo vse umrle.«

Po uspehu v šestem poskusu so se člani odborov namenili napolniti splav s stvarmi, ki so jih razumeli kot ‘nujne potrebščine’ za potovanje (neke vrste zapatistični preživetveni komplet): vreča tostad[9], trsni sladkor, vreča kave, nekaj kroglic pozola, naročje drv in kos plastične ponjave za primer dežja. Nato so za kratko zastali, ugotavljajoč, kaj še manjka. Nato so – seveda – brez obotavljanja so naložili še marimbo.

Maxo je pristopil k Monarcu in SupGaleanu, ki sta pregledovala neke skice, o katerih več ob drugi priliki, in rekel: »Hej, Sup, poslati boš moral sporočilo onim na drugo stran in jim povedati, naj poiščejo vrv, ki naj jo zvežejo tako, da bo dovolj dolga. Nato naj nam vržejo en konec. Tako bomo lahko ‘barko’ premikali z obeh bregov. Ampak naj se organizirajo. Če bo namreč vsaka stran zgolj vrgla svoj konec vrvi nekam ob svoj breg, potem pač ne bo uspelo. Mislim, da se morajo resno organizirati.«

Maxo ni počakal, da bi se SupGaleano znašel v vsej tej zmedi in poskusil pojasniti, da obstaja velika razlika med splavom iz z liano povezanih hlodov ter barko, ki bi lahko prečkala Atlantik.

Maxo je odšel, da bi nadziral poskusno plovbo splava z zalogami. Razpravljali so o tem, kdo naj se vkrca nanj, da bi ga preizkusili z ljudmi na krovu, a ker se je reka z zloveščim bobnenjem zaletavala vanj, so se raje odločili za lutko, ki so jo privezali na sredino plovila. Maxo se je obnašal kot pomorski inženir, saj je pred leti, ko je zapatistična delegacija odšla podpret protestni tabor Cucapá, pristal v kalifornijskem zalivu. Nikomur ni povedal, da je skoraj utonil, ker se mu je volnena smučarska kapa zalepila na nos in usta, zaradi česar ni mogel dihati. Kot stari morski maček je drugim razložil: »Ta zaliv je kot reka, a brez toka in mnogo gostejši kot Miramarsko jezero.«

SupGaleano je poskušal ugotoviti, kako se reče ‘vrv’ v nemščini, italijanščini, francoščini, angleščini, grščini, baskovščini, turščini, švedščini, katalonščini, finščini in tako naprej, ko se mu je približala majorka Irma in pripomnila: »Reci jim, da niso same.« »Ali sami!« je dodal poročnik polkovnik Rolando. »Ali to isto, toda upoštevaje vse spole«, je poizkusila Marijose, ki je prišla prosit glasbenike, da bi priredili Labodje jezero v cumbia verzijo. »V bolj veselo verzijo, takšno, na katero lahko bolje plešeš, tako, da srca niso žalostna.« Glasbeniki so vprašali, kaj so to labodi. »Podobni so racam, a lepši, kot da bi raztegnili svoje vratove in nato ostali takšni. So kot žirafe, a hodijo kot race.« »Se jih da pojesti?« so vprašali glasbeniki, ki so vedeli, da je čas za pozol in so prišli zgolj zato, da prinesejo marimbo.

»Oh, lepo vas prosim, ne, labodi so za ples!« Glasbeniki so mrmrali med seboj, da bi morda zraven šla melodija Pollito con papas (Piščanec s pomfritom)[10]. »Bomo naštudirali,« so dejali in odšli na svoj vrč pozola.

Medtem sta Defensa Zapatista in Esperanza prepričali Calamidad, da je SupGaleanova koča verjetno prazna, saj je ta zaposlen, in da ima zelo verjetno v svoji tobačnici skrit zavitek mantecad[11]. Calamidad je imela pomisleke, zato sta ji morali obljubiti, da se bodo, ko bodo prišle tja, šle kokice. In so šle. Sup jih je videl, kako so odvandrale v tisto smer, a ga ni skrbelo, saj je bilo skrivališče mantecad, zakopanih pod vreče plesnivega tobaka, nemogoče najti. Pogledal je proti Monarcu in pokazal na enega od diagramov.

»Si prepričan, da se ne bo potopilo? Teža bo velika.« Monarca je pomolčal, premislil in odvrnil: »Hmm, lahko bi se.« Nato je resno dodal: »Za vsak primer bi morali vzeti s seboj balone, ti namreč plavajo na vodi.«

Sup je zavzdihnil in rekel: »Bolj kot čoln potrebujemo drobec razuma.«

»In več vrvi!« je dodal SubMoy, ki je prišel ravno v trenutku, ko je s tovorom obtežen splav potonil.

Člani skupine odborov so z brežine opazovali plavajoče ostanke brodoloma in ko je mimo priplavala na glavo obrnjena marimba, je nekdo rekel: »Še dobro, da nismo naložili tudi zvočnikov, to bi nas šele koštalo!«

Vsi so zaploskali, ko se je na gladini prikazala lutka. Nekdo je očitno dobro predvidel razplet dogodkov, saj ji je pod roki zavezal dva balona.

Častna beseda.

Mijav-hov.

[1]V francoskem jeziku izraz za ljudi, ki naj po mnenju oblasti ne bi imeli veljavnih dokumentov za bivanje v neki državi.

[2]Baskovske dežele.

[3]Ozemlje staroselskega ljudstva Mapuče.

[4]Elote je svež koruzni storž, cacaté je sadež, tipičen v Chiapasu, yerba mora je rastlina, pasje zelišče. Pozol je pijača, narejena iz mlete koruze, ki je  zmešana z vodo ali tudi vrsta testa iz enakih sestavin.

[5]Ksilofonu podobno tolkalo.

[6]Popularna pesem, ki jo poje Pedro Infante v filmu iz leta 1948 z istim naslovom. EZLN je pogosto uporabljala to pesem, tudi leta 1999 ob protestni zasedbi skupnosti Amador Hernandez, ko so jo peli vojakom okupacijske mehiške vojske. Več na www.jornada.com.mx/1999/08/19/payan.html.

[7]Nekdanji španski kralj Juan Carlos I je leta 2020 pobegnil iz države, da bi se izognil sojenju zaradi korupcije. V času hude gospodarske krize leta 2012 so v javnost prišle fotografije njegovega lova na slone v Bocvani.

[8]Frente de Pueblos en Defensa del Agua y de la Tierra de Morelos, Puebla y Tlaxcala.

[9]Pečene tortilje.

[10]Cumbijska pesem glasbene skupine Los Vaskez, po kateri je poimenovan tudi njihov album iz leta 1986.

[11]Pecivo iz moke, jajc, masla in sladkorja.

No hay comentarios »

No hay comentarios todavía.

RSS para comentarios de este artículo.

Deja un comentario