enlaceZapatista

Pristanek

Pristanek

Od Druge Evrope.

Posameznici in posameznice, skupine, kolektivi, organizacije in evropska gibanja v sodelovanju z Enoto 421.

P.S. – León Gieco[i] ima pesem z naslovom «El Desembarco» [Pristanek]. Leta dolgo je ždela v predalu ‘delovno’, čakajoč na trenutek in priložnost, ko jo bo možno uporabiti v nekem videu. Na koncu sem prišel do sklepa, da bom pač že enostavno vedel, kdaj in kako.

Nisem mislil na pesem, ko sem gledal Marijose, kako je stopila na galicijska tla, temveč na nevidno mrežo, ki je glasbo združila z bulerji na staroselski majevski nogi, medtem ko ta stopa na Iberska tla.

Naredil sem malo raziskavo in izkazalo se je, da je bila pesem izdana leta 2011 na albumu z istim naslovom. To je bilo pred 10 leti – ali več. Kdaj se je ta pesem rodila v srcu León Gieca, našega brata, ki ga nismo poznali, ali pa brata Juan Villora, ki ga poznamo in ga štejemo za del velikega objema, ki je Latinska Amerika? Je to bilo mesece prej ali celo leta?

Ali je León sanjal to, kar pravi besedilo?

So bile to iste sanje kot jih je imela Marijose, ko je bila sredi srditega objema meseca aprila, sprejeta odločitev, da bo Marijose [niti on, niti ona] prva oseba, ki se bo izkrcala? So bile to iste sanje kot jih je imel pokojni SupMarcos, ko je napisal «Mornar na gori» leta pred vstajo? Iste sanje, ki so držale Don Durita pokoncu v Lakandonskem gozdu, ko si je predstavljal svoje potovanje skozi evropske dežele (ali pa je na njem res bil – tega ne bomo nikoli vedeli)? Je komandanta Ramona, prva, ki je zapustila zapatistično ozemlje, ki je utrla pot, iz katere je bil rojen Nacionalni staroselski kongres, sanjala te sanje? So to iste sanje kot jih je imel takrat vstajniški poročnik Moisés, ko je – leta 2010 na robu skromne hišice v gorah jugovzhodne Mehike – prejel čin subkomandanta? Iste sanje kot so jih imeli Señor Ik, SubPedro in 45 drugih zapatistov in zapatisk v trenutkih pred svojo smrtjo v boju januarja 1994? Iste, ki so jih kolektivno zapisali v svoji Izjavi za življenje staroselsko ljudstvo Sami na najbolj severnem delu severne Evrope? So bile to sanje Gonzalo Guerrera pred več kot 500 leti, ko je pot in usodo majevskih ljudi naredil za svojo? So bile to sanje, ki so spodbudile Jacinto Caneka?

So te sanje vsaj nekoliko olajšale bolečine zaradi smrti komandanta Ismaela, Dr. Paulina Fernández C., Oscar Cháveza, Jaime Monteja, Jean Roberta, Paul Leduca, Vicente Roja, Mario Moline, Ernesto Cardenala in toliko družinskih članovi in članic – vseh bratov in sestra, ki jih nismo poznali -, ki smo jih izgubili v zadnjih mesecih?

So to sanje, ki so inspirirale Evropo od spodaj k organiziranju tako groznega in sijajnega sprejema v Vigu?

Iste, ki sedaj potujejo po ulicah, soseskah, podeželju in obalah Evrope, ponavljajoč «Lloverá julio en París» [ALi bo julij deževal v Parizu].

So to sanje, ki so inspirirale glasove, ki so našli svoje odmeve v značilnih odsevih na plažah Viga in prečkale Atlantik ter se ugnezdila v zapatističnih skupnostih?

Enota 421 se namreč ni izkrcala iz ladje, temveč iz La Montañe [gore], «brez orožja in za življenje».

Je to to, kar človeštvo je? Tisto, kar plete dolgo in skrito nit, ki združuje različne in oddaljene geografije in povezuje koledarje od blizu in daleč?

Ne vem. Priporočam pa tistim, katerih prekletstvo je umetnost: te sanje naj skozi vas najdejo svoj izraz. Ne glede na to, kakšen ta bo, toda naj bo vaš.

Ker nikoli ne veš kdaj in kje ga bo drug pogled, drugo uho, druga roka, drug korak, drugo srce v drugem koledarju in v drugi geografiji, moral vzeti iz velike police upanj in sanj, da odpre njegovo notranjost in ga poseje, tako kot seme, v bolečo realnost.

Bil sem priča.

SupGaleano

junij 2021

No hay comentarios »

No hay comentarios todavía.

RSS para comentarios de este artículo.

Deja un comentario