Skupni traktor in primer norega papagaja II.– Ne bo jim uspelo

Jun082026

Skupni traktor in primer norega papagaja II.– Ne bo jim uspelo

Imágenes: Terci@s Compas Zapatistas
Música: Mercedes Sosa «Todo Cambia», Compositor: Julio Numhauser Navarro

Skupni traktor in primer norega papagaja

II.– Ne bo jim uspelo

Profesorju Enriqueju Ávili Carrillu ter učiteljicam in učiteljem, ki poučujejo in se učijo … v boju.

Anekdoto mi je pred nekaj dnevi povedal Subcomandante Insurgente Moisés: sinovi nekdanjih lastnikov rančev so vdrli na osvobojeno zemljo. Trdili so, da je bila ta zemlja nekoč last njihovih staršev, zato prišli in začeli graditi hiše. Prišla je skupina tovarišev, da bi jim razložila, da tega ne morejo storiti, ker je ta zemlja Skupna, torej ni last nikogar – ne države, ne zasebnika, ne ejido[1].

Ko so videli prihajati tovariše, so vsiljivci pomislili, da jih bodo preganjali, zato so začeli govoriti o vojski, policiji, sodnikih, o sorodniku odvetniku, o Trumpu, o Sheinbaumovi, da jih nihče ne bo spravil od tam in da bodo odšli le mrtvi.

Tovariši so se nasmehnili, potrpežljivo poslušali in, ko so bodoči mali posestniki končali s svojimi grožnjami, rekli: »Dobro, bratje, zdaj smo slišali vaše besede, zdaj pa poslušajte besedo, ki vam jo prinašamo mi.« Nato so jim začeli razlagati o Skupnem in da lahko obdelujejo zemljo skupaj z drugimi brati iz drugih vasi in skupnosti, vendar ta zemlja ni nikogaršnja last.

Starši teh malo verjetnih bodočih posestnikov so razumeli domači jezik, saj so odraščali v tej regiji, zato so jim tovariši vse razložili v izvirnem jeziku, medtem ko so sinovi, mestni »diplomiranci«, obupavali. Med pogovorom so starši prikimavali argumentom tovarišev. Ko je bilo konec, so svojim sinovom rekli: »To ni tako, kot so nam govorili tam pri stranki Morena; ti bratje imajo prav in nas ne bodo preganjali, ampak bodo naši sosedje.«

Sinovom so nato podali različico v španščini (ki je vedno revnejša od izvirnega jezika). Stisnjeni v kot z argumenti so ti odgovorili: »Ampak to s Skupnim vam ne bo uspelo. Ljudje so sebični, hočejo vedno več in več. Ljudje nočejo deliti niti skrbeti za druge. Še posebej, če so … so … kot vi.«

Potrudili so se, da ne bi izrekli »če so satroselci«, morda iz strahu, da bi jih napadli. Tovariši so odgovorili z odločnim: »No, bomo pa v praksi videli, ali se da ali ne.«

Ker ni bilo več argumentov, so ti ljudje prešli na osrednji argument: »Vi ste kastrovci.«

»Kaj pa pomeni kastrovci?« so jih vprašali.

In oni: »Kastrovci so komunisti, kar pomeni, da so ženske skupne, pripadajo vsem.«

Tovariši so se zasmejali in eden od naših je vprašal: »In zakaj potem tudi moški ne bi pripadali vsem?«

Bodoči prejemnik programa Sembrando Vida (v resnici ni hotel postati posestnik, ampak razparcelirati zemljo, dobiti državno pomoč in nato prodati parcele) je obmolknil, kot da razmišlja o prednostih prehoda od »skupnih žensk« k »skupnim moškim«. Nato pa je neki tovariš posegel vmes in ga vprašal:

»Torej je tvoja žena tvoja last? Si ji že povedal, da si njen gospodar in lastnik, da ti odločaš o tem, kar čuti, misli, želi in sanja?«

Mož je okleval. Morda si je predstavljal prepir, ki bi ga imel z ženo, če bi kaj takega sploh namignil, in da zakon ni nič drugega kot pogodba, v kateri on, mož, prevzame posest nad njo, ženo, »dokler ju smrt ne loči«. Pogodba o nakupu in prodaji, tako kot se kupuje živino ali televizorje za gledanje svetovnega prvenstva v nogometu. Skratka – trgovina z ljudmi, le da z zakonskim blagoslovom.

Tovariši so mu razložili, da se Skupno nanaša samo na lastništvo zemlje, ne pa na delo.

»Torej,« je že obrambno rekel moški, »kar pridelam s svojim delom, je moje?«

»Tako je,« so odgovorili.

Vztrajal je: »Torej če posejem, na primer, banane na svoji zemlji, mi tega ne boste vzeli ali zahtevali deleža?«

»Kot bi bob ob steno metal[2]« so mu rekli. »To ni TVOJA zemlja, ampak Skupna. Tvoje delo in sadovi tvojega dela pa so tvoji in nihče – vsaj nihče od zapatistov – ti jih ne bo vzel niti zahteval deleža. Tako kot niso skupne tvoje spodnje hlače, tvoj avto, tvoja oblačila, hiša, zobna ščetka – tvoje stvari pač. Toda zemlja je Skupna in se obdeluje po vrsti. Delaš, pobereš pridelek, potem pridejo drugi obdelovat isto zemljo, nato tretji in tako naprej. Samo tako bo človeštvo lahko preživelo nevihto. Ali pa so tam v mestu stvari zelo mirne? Se ne borite s hrano, prevozom, vodo, nasiljem, izginotji ljudi, zdravjem, izobraževanjem, oblačili, čevlji? Ali ni res, da so vladarji, ne glede na stranko, enaki kriminalcem?«

»Povemo pa vam tudi, da ni dovoljeno uživanje, proizvodnja, trgovanje ali tihotapljenje drog. Prav tako niso dovoljena dejavnosti, ki škodujejo Materi Zemlji, kot so rudarjenje, fracking, goloseki ali privatizacija vode. Prav tako ne alkoholizem, prostitucija, trgovina z ljudmi, nasilje nad ženskami in otroki, zaničevanje starejših, norčevanje iz drugačnih in vse tiste stvari z zapletenimi imeni, ki služijo samo temu, da ljudi prepričajo, da se bo zlo izvajalo za njihovo dobro.«

»Ampak zemlja je za pridelovanje,« je ugovarjal.

Eden od tovarišev, ki se je spomnil dolgih razprav in sporov na zapatističnih zborih, je posegel: »Da, toda eno je pridelovati za trg, drugo pa pridelovati za življenje. Zemlja Skupnega je za življenje, ne za dobiček.«

»Potem pa,« so vprašali, »če zemlja ni nikogaršnja, kaj ste vi?«

»Varuhi,« smo odgovorili.

Drugi tovariš je dodal: »In varuhinje.«

Še eden: »In varuhi_nje.«

Poslovili so se. Rekli so, da zdaj razumejo, vendar bodo preverili v Bibliji svoje vere, ali Skupno morda ni v nasprotju z božjo besedo.

-*-

Ta argument »ne bo vam uspelo«, ki temelji na domnevni neizogibnosti individualizma, sebičnosti in pohlepa, ni le argument kapitalizma. Prisoten je tudi med tistimi, ki se imajo za levico in potrpežljivo čakajo, da bomo propadli. Ne samo zaradi individualizma ali zato, ker ideja Skupnega ni prišla iz njihovih velikih glav z opombami pod črto, ampak tudi zato, ker ne sledi »svetim« pravilom ortodoksne levice: najprej publikacije in propaganda za ozaveščanje in mobilizacijo, nato stranka, nato prevzem oblasti, potem država kot lastnik in regulator. In šele mnogo stoletij pozneje – bog ne daj, da bi bili še živi – Skupno.

-*-

Ker pa se je pojavilo vprašanje »kastrizma« in ker kubansko ljudstvo trpi pod blokado (brez evfemizma »embargo«) ter pod novo grožnjo vojaškega posredovanja, naj zdaj povem nekaj besed o tem ljudstvu, ki ga spoštujemo in občudujemo.

Menimo, da sta njihov odpor in upor očitna. Ne le da so ohranili svoj družbeni projekt sredi vseh mogočih groženj in napadov, ob svetovnih kampanjah obrekovanja in laži; prenašajo tudi »razumne« refleksije tistih, ki niso »ne tič ne miš« in trdijo, da niso ne tukaj ne tam, njihova najbolj »prijazna« pripomba pa je: »Na začetku je bilo lepo, potem pa se je sčasoma spremenilo v diktaturo.« Kar ni nič drugega kot na drugačen način reči: »Včasih je bilo moderno podpirati Kubo, danes je moderno, da se jo napada.«

In vendar to ni prvič, niti ne bo zadnjič, da se razglasi smrt (vsaj medijska smrt) tega, kar ljudstvo samo imenuje »kubanska revolucija«. V zadnjih desetletjih … no, pravzaprav od tistega januarja 1959 naprej, se govori, ponavlja, recitira, celo rigá: »Kuba ne bo preživela … če ne izda same sebe.« No, sicer ne ravno s temi besedami.

In ne gre samo za to, da bi pozabili na Playa Girón in na Fidela Castra, ki je mahal z rokami naokoli, ker mu niso hoteli dovoliti, da gre na prvo bojno linijo (v tistih časih, ko so poveljniki hodili na čelu svojih čet). Prav tako ne za pozabo nesmiselnih prizadevanj razvpite ameriške Centralne obveščevalne agencije, CIA, da bi odstranila vodstvo. Dovolj se je spomniti obupa nekega ameriškega kongresnika iz tistega časa, ko je zasliševal odgovorne za »rešitev kubanskega problema«: agent je podrobno razlagal načrt, kako zastrupiti Fidela Castra … da bi mu odpadla njegova legendarna brada. Kongresnik je z razširjenimi očmi in povzdignjenim glasom povprašal: »Torej smo zapravili toliko milijonov dolarjev zato, da bi Castru odstranili brado? Da bi ga obrili? Ali ga ne bi bilo preprosteje ustreliti?«

In potem sestreljena letala, teroristični napadi, sabotaže, »embargo«, medijsko riganje vsevednih strokovnjakov, ki v resnici ne vedo ničesar. In človek bi se lahko vprašal: če so dosegli vse, kar so dosegli, kljub vsemu temu – kaj vse bi šele lahko dosegli, če bi jih pustili pri miru?

Predvsem pa gre za to, da se pozablja bistveno: z napakami ali brez – to so NJIHOVE napake, NJIHOVI uspehi, NJIHOVA zgodovina, NJIHOVA sedanjost in NJIHOVA prihodnost. In to je težko razumeti iz akademskih pisarn, iz sterilne teorije (brez prakse) in iz banalnih, neuporabnih komentarjev, ki ne zberejo niti obveznih všečkov.

Toda pustimo ob strani trende na družbenih omrežjih in v medijih. Zakaj jih niso uspeli zlomiti? Zakaj bi bila potrebna tuja vojaška intervencija, če bi s podporo, kubanska opozicija, lahko dosegli »osvoboditev«?

Poslušajte: nekaj tu preprosto ne drži. Nekaj v tem ljudstvu obstaja, česar ni mogoče razložiti z individualizmom, sebičnostjo, pohlepom in podobnim. Morda, ugibamo, a zdi se, da gre za vprašanje jezika: mogoče v kubanski abecedi sploh ni črk, iz katerih bi lahko sestavili besedo »predati se«.

Kuba pride na misel tudi zato, ker – kolikor se spomnim – Gibanje 26. julija ni sledilo priročnikom tedanje komunistične ortodoksije, ki je latinskoameriško levico stisnila v okvir narekov takratnega »socialističnega tabora«. Skratka: napisali so svojo lastno zgodovino. Ne za knjige, analize ali razmišljanja brez dosledne prakse, ampak za življenje.

Kuba, tako blizu Združenim državam in tako daleč od razumevanja, bo preživela. Kajti nekateri čakajo, da se bo otok od enega do drugega konca spremenil v Mariel[3], drugi pa vedo, da bo sonce naslednji dan obsijalo nov Playa Girón[4].

-*-

Te misli se mi porajajo zdaj, ko sem bil navzoč na nekaterih srečanjih »Interzon« (ime se lahko vsak hip spremeni), na zborih avtonomnih oblasti in odgovornih, gledališčnikov, umetniških in kulturnih koordinacij, skupin »Kot ženske, ki smo«, mladih žensk in moških, starejših mož in žena, kjer razpravljajo in debatirajo o nečem novem. Da, novem – zares novem.

Mislim, da sem nekoč že rekel, da zapatisti ne iščemo načina, kako biti srečni, ampak kako biti nesrečni. Naš način je namreč ta, da si postavljamo nove izzive, delo, nepričakovane spremembe v zadnjem trenutku, neusmiljeno notranjo kritiko, neprespane noči, bolečine v trebuhu (s surovim tamalom ali brez njega), skrbi, dolge razprave, padce in pobiranja.

In tako razumem, da je naš problem – naš pravi problem – ta, da skušamo živeti to, kar sanjamo. In tako nam tudi gre.

-*-

Sanje ostanejo sanje, dokler niso posejane v resničnost. Potem sledi dolga in težavna pot, polna spotikov, grenkobe in več padcev kot vzponov. In seveda vedno neizogibna prisotnost ljudi, ki menijo, da tako ne gre, da še ni čas, da ne bo šlo, da je nemogoče. Progresivizem na plačilni listi je v svojem vsakdanjem popuščanju vedno zahteval poslušnost in podrejenost.

Pokojni je govoril, da je vse nemogoče na predvečer. To je rekel ob misli na 31. december 1993 in ponavlja se vsakič, ko se v majevskih jezikih in v kastilščini – v gorah jugovzhodne Mehike – zasliši nova ideja, nova pobuda, notranja ali zunanja.

Kajti vedno bo nekdo spodaj in na levici, ki bo te sanje vzel v svoje roke, pripravil teren in čas, koledar in geografijo, ter brez ritualnih slovesnosti, pompoznih izjav in praznih obljub začel delati za te sanje.

Takrat – in šele takrat – sanje prenehajo biti sanje in postanejo … možnost.

-*-

Ali to pomeni, da nas čakajo nove spremembe? Da, bojim se, da je tako, in se tega veselim (vzdih).

(Se nadaljuje…)

Iz gora jugovzhodne Mehike.

[1]Ejido je posebno obliko skupnostne zemlje v Mehiki, ki izhaja iz sistema, ki je nastal po mehiški revoluciji v 20. stoletju, ko je država razdelila velike zemljiške posesti kmečkim skupnostim. Ni zasebna last posameznika, pripada skupnosti, posamezne družine jo lahko obdelujejo, vendar je praviloma ne morejo prosto prodati kot običajno zasebno lastnino. Člani takšne skupnosti se imenujejo ejidatarios. Ko zapatisti pravijo, da zemlja ni »ne državna, ne zasebna, ne ejidalna«, želijo poudariti, da njihov koncept “Común” (Skupnega) presega tudi klasični mehiški sistem skupnostne zemlje. Po njihovem zemlja ni last nikogar, ampak nekaj, kar skupnost upravlja in varuje skupaj.

[2]V originalu »otra vez la burra al maíz«, kar se dobesedno pomeni »spet oslica v koruzo« in se uporablja, ko kdo ni razumel razlage ali ponavlja ista napačna prepričanja.

[3]Mariel simbolizira množični odhod prebivalstva iz Kube (Marielski izhod, 1980). Tisti, ki “pričakujejo Mariel”, si želijo popolno spremembo režima na otoku.

[4]Playa Girón simbol neuspešne invazije izgnancev podprte s strani ZDA (1961). Tisti, ki “vedo, da bo Playa Girón obsijalo sonce”, se zavedajo, da bo režim obdržal moč in nasprotnikom ne bodo uspelo.