correoslista de correosrecibe automáticamente las actualizaciones a tu correosíguenos en tuitersíguenos en facebook siguenos en youtubesíguenos en Vimeo

enlaceZapatista

Palabra del Ejército Zapatista de Liberación Nacional

Ago152021

Šesti del: Gora na odprtem morju

Šesti del:

Gora na odprtem morju

oktober 2020

 

Izjava Tajnega staroselskega revolucionarnega komiteja (CCRI) – glavno poveljstvo Zapatistične vojske nacionalne osvoboditve (EZLN)

 

Nacionalnemu staroselskemu kongresuStaroselskemu izvršnemu svetu;

Podpornikom in podpornicam Šeste deklaracije iz Lakandonskega pragozda v Mehiki in drugod po svetu;

Mrežam odpora in upora;

Vsem poštenim ljudem, ki se upirajo na vseh koncih sveta.

Sestre, bratje, ljudje vseh spolov!

Tovarišice in tovariši vseh spolov!

Staroselska ljudstva majevskih korenin in zapatisti oziroma zapatistke vas pozdravljamo in z vami delimo misli, ki so se nam porodile na podlagi našega opazovanja, poslušanja in čutenja.

Prvič: Vidimo in slišimo svet, v katerem je družbeno življenje zajela težka bolezen. Razdrobljen je na milijone ljudi, ki smo odtujeni drug od drugega in osredotočeni na individualno preživetje. Toda navkljub vsemu nas druži okoliščina, da nas vse zatira sistem, ki je v iskanju potešitve svoje žeje po dobičku pripravljen storiti karkoli, pa čeprav in kadar je to v očitnem protislovju z obstojem planeta Zemlja.

Izprijenost sistema, ki brezumno brani ‘napredek’ in ‘modernost’, postane v nebo vpijoča, ko trčimo ob njegovo kriminalno realnost: femicide. Umori žensk so globalen pojav in ne poznajo ne barve ne nacionalnosti. Absurdno in nesmiselno je, da bi neko osebo preganjali, da bi izginila ali bila umorjena zaradi barve kože, rase, kulture ali svojih verskih prepričanj. Prav tako je preprosto nepojmljivo dejstvo, da bi nekje obstajal kraj, kjer bi biti ženska praktično pomenilo obsodbo na življenje na robu družbe in na smrt.

Sistem je resnični vir kriminalne logike, ki poganja umore žensk. Njeni izrazi napredujejo po predvidljivi lestvici (nadlegovanje, fizično nasilje, trajne telesne poškodbe in umor), podpira pa jo strukturna nekaznovanost (»Zaslužila si je,« »Bila je potetovirana,« »Kaj je počela zunaj ob tej uri?«, »Kaj pa je pričakovala v takšnih oblačilih?«). Z njo se srečujejo ženske iz različnih socialnih okolij, ki so različnih ras, različnih starosti, vse od zgodnjega otroštva do zrelih let, in iz različnih koncev sveta. Edina stalnica je spol. Sistem ni zmožen razložiti, kako naj bi ta realnost ustrezala njegovemu ‘razvoju’ in ‘napredku’. Škandalozna statistika smrti kaže na to, da z večjo ‘razvitostjo’ družbe narašča tudi število smrti te spolno definirane vojne.

Zdi se, da ‘civilizacija’ staroselskim ljudstvom sporoča naslednje: »Vaša nizka stopnja femicidov je dokaz vaše nerazvitosti. Imejte svoje megaprojekte, svoje vlake, svoje termoelektrarne, svoje rudnike, svoje jezove, svoje nakupovalne centre, svoje trgovine z domačo elektroniko – s pripadajočimi TV-kanali in naučite se trošiti. Bodite kot mi. Toda vaša zemlja, vode, kulture in dostojanstvo ne bodo čisto dovolj, da bi lahko odplačali dolg, ki si ga boste s sprejemom te ‘napredne’ pomoči naložili. Dodati morate še življenja žensk.«

Drugič: Vidimo in slišimo smrtno ranjeno naravo, ki v svoji agoniji opozarja človeštvo, da najhuje šele pride. Vsaka ‘naravna’ nesreča napoveduje naslednjo, hkrati pa dejstvo, da vzroki zanje ležijo v dejanjih človeškega sistema, ostaja priročno prepuščeno pozabi.

Smrt in uničenje nista več zgolj nekje v daljavi, zadrževana z mejami, carinami in mednarodnimi sporazumi. Uničenje na kateremkoli posameznem kotičku sveta odzvanja po celotnem planetu.

Tretjič: Vidimo in slišimo, kako se tisti, ki imajo moč v svojih rokah, umikajo in skrivajo za zidovi tako imenovanih nacionalnih držav. V tem nemogočem skoku nazaj oživljajo fašistične nacionalizme, smešne šovinizme in oglušujoče blebetanje. Opozarjamo na prihajajoče vojne, ki jih bodo hranile lažne, prazne in prevarantske zgodovine, na vojne, ki bodo z uporabo smrti in uničenja različne nacionalnosti in rase prevedle v vsiljene odnose nadvlade. V različnih državah potekajo spori med trenutnimi nadzorniki in med tistimi, ki želijo stopiti na njihovo mesto, skrivajoč dejstvo, da je resnični gospodar, lastnik, vladar vsepovsod enak, njegova edina nacionalnost pa je denar. Mednarodne organizacije medtem počasi hirajo in tako kot muzejski artefakti postajajo zgolj imena ali niti to ne.

Slišimo in vidimo, da so v temi in zmedi, ki tem vojnam predhajata, vse sledi kreativnosti, inteligence in racionalnosti napadane, podvržene pritiskom in preganjane. Soočeni s kritično mislijo mogotci zahtevajo, pričakujejo in vsiljujejo svoje fanatizme. Smrt, ki jo sejejo, gojijo in žanjejo, ni samo fizična. Pomeni tudi izumrtje človeštvu lastne univerzalnosti – inteligence – in njenih dosežkov ter prednosti. Pojavljajo se novi ezoterični miselni tokovi, poleg njih pa svoje novo življenje dobivajo tudi nekateri stari. Bodisi sekularni bodisi drugačni si nadevajo kostume intelektualnih modnih tokov in psevdoznanosti. Na drugi strani se umetnost in znanost nagibata k modelu podrejenosti političnim blokom.

Četrtič: Pandemija COVID-19 ni nazorno pokazala zgolj na ranljivost človeških bitij, temveč tudi na pohlep in neumnost tako nacionalnih vlad kot skupin, ki domnevno tvorijo njihovo opozicijo. Marsikje so zavrnili najbolj osnovne in zdravorazumske ukrepe, saj so stavili na scenarij, da bo pandemija relativno hitro izzvenela. Dlje kot je ta trajala, bolj so na mesto tragedij začele stopati gole številke. Smrt je postala zgolj številka, izgubljena med vsakdanjimi škandali in razglasi. Temačna statistika v tekmi smešnih nacionalizmov, v kateri gre zgolj za to, da bi ugotovili, katero moštvo oziroma nacija je boljša oziroma slabša od katere druge. Kot da bi odstotki predstavljali delež uspešnih potez v igri bejzbola.

Drugje smo že nazorno razložili, da se je ob soočenju s COVID-19 zapatistično gibanje odločilo za pristop, ki temelji na preventivnih ukrepih za zaščito zdravja. Pri tem smo se posvetovali z znanstveniki in znanstvenicami, ki so svojo pomoč in nasvete ponudile brez oklevanja. Zapatistične skupnosti to podporo izjemno cenimo in želimo to tudi jasno izraziti. Od uvedbe teh ukrepov (obrazne maske ali podobna ustrezna zaščita, razdalja med ljudmi, prekinitev neposrednega stika z urbanimi področji, 15-dnevna karantena za vsakega, ki je bil v stiku z okuženim, pogosto umivanje rok z milom in vodo) je minilo šest mesecev. Žalujemo za tremi tovariši, ki so imeli dva ali več simptomov, povezanih s COVID-19, in so bili v neposrednem stiku z okuženimi osebami.

V tem času nas je zapustilo še osem tovarišev in ena tovarišica, ki so kazali enega izmed s to boleznijo povezanih simptomov. Ker nimamo dostopa do testov, smrti teh 12 tovarišev in tovarišic obravnavamo, kot da so posledica korona virusa (znanstveniki so nam dejali, da naj vse težave z dihali obravnavamo, kot da gre za COVID-19). Teh dvanajst smrti je naša odgovornost. Zanje niso krivi niti 4T[1] niti opozicija, niti neoliberalci niti neokonservativci, niti tisti, ki so se prodali, niti hipsterji, prav tako zanje niso krive zarote ali umetelne spletke. Mi menimo, da bi morali sprejeti še več zaščitnih ukrepov.

Trenutno, obremenjeni z izgubo teh dvanajstih tovarišev in tovarišic, v vseh skupnostih izboljšujemo zaščitne ukrepe, pri tem pa nam pomoč nudijo nevladne organizacije ter znanstveniki in znanstvenice. Te nam individualno oziroma kot kolektivi pomagajo pri prilagajanju našega odziva na epidemijo na način, da bomo v primeru potencialnega novega izbruha za soočenje z njim bolje opremljeni. Po vseh skupnostih smo razdelili več deset tisoč mask, ki so cenovno dostopne, omogočajo ponovno uporabo in so specifično oblikovane tako, da potencialno kužnim osebam preprečujejo nadaljnje širjenje virusa, ter so prilagojene našim okoliščinam. V vstajniških šiviljskih in vezeninskih delavnicah, pa tudi v skupnostih samih, poteka proizvodnja še na deset tisoče novih. Našim skupnostim, pa tudi partidistom in partidistkam[2], smo priporočili ukrepe množične uporabe mask, dvotedenske karantene za potencialno okužene, vzdrževanja fizične razdalje, rednega umivanja rok in obraza z milom in vodo ter izogibanja mestom v kar največji meri. Vsi ti ukrepi imajo dvojni namen in sicer tako preprečevanje širjenja okužb kot ohranjanje življenja skupnosti.

Posamezne vidike naše pretekle in trenutne strategije bomo analizirali, ko bo za to napočil čas. Medtem ko se življenje pretaka po naših telesih, lahko zaenkrat ocenimo – morda se tudi motimo –, da je naš pristop h grožnji zaznamovalo dvoje: COVID-19 je stvar skupnosti, ne zgolj posameznikov in posameznic, naši napori pa so bili prvenstveno usmerjeni v preprečevanje okužb. Zaradi obojega lahko kot zapatistična ljudstva zdaj rečemo: tukaj smo, upiramo se, živimo in se borimo.

Trenutno je namen velikega kapitala povsod po svetu, da bi ljudi ponovno spravil nazaj na ulice, kjer naj spet prevzamejo svoje vloge potrošnikov. K temu ga ženejo zgolj skrbi, ki izvirajo iz problemov na trgu in se kažejo v letargični stopnji potrošnje blaga.

Drži, da se moramo vrniti na ulice, da, toda z namenom boja. Zato ponavljamo, kar smo rekli že kdaj prej, in sicer da sta življenje in boj za življenje kolektivna, ne pa nekaj, kar zadeva ljudi kot posameznike in posameznice. Sedaj je jasno tudi, da gre pri obojem za globalno vprašanje, ne pa za nekaj, kar bi bilo možno nasloviti na nacionalni ravni.

Vidimo in slišimo veliko tovrstnih stvari. Veliko razmišljamo o njih. Toda ne samo to.

Petič: Slišimo in vidimo upore in odpore, ki, čeprav utišani ali pozabljeni, še vedno predstavljajo ključ ter pot človeštva, ki ne sledi sistemu in njegovemu naglemu koraku v propad. Vlak smrti, ki ga poganja nenehen napredek, v svoji brezhibni nečimrnosti drvi strmo navzdol. Strojevodja pa pozablja, da je le še eden izmed zaposlenih in naivno misli, da sam odloča o smeri, ne vedoč, da ujetost v tirnice vodi zgolj v prepad.

Ti odpori in upori so, ne da bi v njih pozabili na solze za tistimi, ki so bili iztrgani iz naših vrst, izrazi boja za – kdo bi si mislil – tisto, kar je v teh na neoliberalce in neokonservativce razdeljenih svetovih najbolj subverzivno: za življenje.

Ti upori in odpori, vsak v skladu s svojim načinom, časom in geografijo, v sebi nosijo razumevanje, da vera v različne nacionalne vlade ne prinaša rešitev in da slednje ne vzklijejo znotraj zaščitenih meja, ne nosijo zastav in ne govorijo enotnega jezika.

To so odpori in upori, ki nas zapatiste in zapatistke vseh spolov učijo, da je rešitve možno najti spodaj, v kleteh in kotih sveta, ne v vladnih dvoranah oziroma pisarnah velikih korporacij.

To so odpori in upori, ki nam kažejo, da nam bodo v primeru, če tisti zgoraj uničijo mostove in zapečatijo meje, mi pa se bomo vseeno želeli srečati, še vedno ostali prehodi čez reke in oceane. Kažejo nam, da je zdravilo, če to res obstaja, globalno in je barve zemlje, barve dela, ki živi in umira na ulicah ter v revnih četrtih, na oceanih in na nebu, v hribih in v dolinah. To zdravilo ima tako kot prvotna koruza veliko barv, odtenkov in glasov.

Vidimo in slišimo vse to in še več. Sami sebe vidimo in slišimo kot to, kar smo: število, ki ne šteje. Ker življenje ne šteje, ne prodaja, ni novica, ne nastopa v statistikah, ne tekmuje na volitvah, nima sledilcev na družbenih omrežjih, ne sproža nobenega odziva, ne predstavlja političnega kapitala, strankarske lojalnosti ali modnega škandala. Komu mar, če majhna, drobna skupina prvotnih, staroselskih ljudstev živi, torej se bori?

Izkaže se namreč, da mi res živimo. Da navkljub pripadnikom paravojaških enot, pandemijam, megaprojektom, lažem, zlonamernim obtožbam in pozabi mi živimo. Torej se borimo.

Mislimo tudi na to, da se bomo borili še naprej. Torej, da bomo še naprej živeli. Mislimo na bratski objem, ki smo ga bili v vseh teh letih deležni od ljudi iz naše lastne dežele in sveta. Mislimo na to, da se imamo za to, da življenje tu vztraja v odporu in navkljub težavam celo cveti, zahvaliti vsem tistim ljudem, ki so kljubovali razdaljam, procesom, mejam ter kulturnim in jezikovnim razlikam. Zahvaljujemo se moškim, ženskam in drugim – toda predvsem ženskam, ki so se soočile s koledarji in geografijami ter jih premagale.

V gorah Jugovzhodne Mehike so vsi svetovi sveta v naših srcih našli in še vedno najdevajo svoje poslušalce. Njihove besede in dejanja so hranila naš odpor in upor, ki hkrati predstavljata tudi nadaljevanje naporov tistih, ki so bili tu pred nami.

Ljudje, ki hodijo po poteh umetnosti in znanosti, so našli načine, da nas objamejo in spodbujajo, celo od daleč. Novinarji, tako hipsterski kot ne, so poročali o smrti in bedi, ki smo ju trpeli prej, ter vedno o dostojanstvu in življenju. Ljudje vseh poklicev in veščin so bili in ostajajo ob naši strani skozi morda zanje majhne geste, ki pa so nam pomenile in nam pomenijo veliko.

Tudi to so misli, ki jih nosimo v našem kolektivnem srcu. Menimo pa tudi, da je napočil čas, da me, zapatistke vseh spolov odgovorimo na enak način in ponudimo uho, besedo in prisotnost vsem tem svetovom. Tako tistim, ki se v geografskem smislu nahajajo blizu nas, kot tistim daleč stran.

Šestič: Sprejeli smo nekaj odločitev.

Napočil je čas, da naša srca ponovno zaplešejo ob zvokih in korakih, ki ne bodo zvoki in koraki obžalovanja ter vdaje v usodo.

Različne zapatistične delegacije, moški, ženske in drugi, vsi v barvi naše zemlje, bodo šle v svet, peš ali z barko, do oddaljenih dežel, oceanov in kosov neba, ne zato, da bi iskali razlike, večvrednosti ali žalitve, še manj opravičilo oziroma pomilovanje. Iskat gremo tisto, kar nas dela enake.

Ni samo človeškost to, kar združuje naše različne kože, naše raznolike načine življenja, naše raznovrstne jezike in barve. Združujejo nas tudi in predvsem skupne sanje, ki jih kot vrsta delimo vse od takrat, ko smo v na videz daljni Afriki zapustili naročje prve ženske in se v iskanju svobode, ki je usmerjala naše prve korake, odpravili na pot, ki še vedno traja.

Naša prva postaja na tem planetarnem potovanju bo evropski kontinent.

Proti Evropi bomo odpluli z jadrnico. Da bomo dvignili sidro in zapustili mehiške dežele aprila 2021.

Prepotovali bomo različne kotičke Evrope od spodaj in na levo, da bi prispeli v Madrid, prestolnico Španije, 13. avgusta 2021, 500 let po domnevnem zavojevanju tega, kar je danes Mehika. In da bomo takoj zatem svojo pot nadaljevali.

Govorili bomo z ljudmi Španije. Ne zato, da bi jim grozili, jih zaničevali, žalili ali od njih kaj terjali, in ne zato, da bi od njih zahtevali, da moledujejo za naše odpuščanje. Ne zato, da jim služimo, in ne zato, da oni služijo nam.

Ljudem Španije bomo povedali dve preprosti zadevi:

Prvič: Niste nas zavojevali. Še naprej gradimo odpor in se upiramo.

Drugič: Nobenega razloga ni, da bi nas prosili odpuščanja za karkoli. Dovolj je igračkanja z daljno preteklostjo zato, da bi z demagogijo in licemerstvom upravičili še vedno trajajoče zločine sedanjosti: umore bork in borcev v družbenih bojih, kot je bil naš brat Samir Flores Soberanes; v senci megaprojektov skrite genocide, ki so zasnovani in udejanjani po volji mogotcev – teh istih, ki terorizirajo vse kotičke sveta; plačila in nedotakljivost za pripadnike paravojaških enot; kupovanje vesti ljudi in dostojanstva s 30 kovanci[3].

Mi Zapatisti vseh spolov se nočemo vrniti v to preteklost. Ne sami, še manj v spremstvu tistih, ki želijo sejati rasno sovraštvo in svoj zastareli nacionalizem nahraniti z domnevnim razkošjem azteškega imperija, ki je bil zgrajen na krvi njegovih sosedov, ter nas hkrati prepričati, da so bila s porazom tega imperija premagana tudi staroselska ljudstva teh dežel.

Nobene potrebe ni, da bi nas španska država ali katoliška cerkev prosili za odpuščanje. Naše besede niso odmev besed tistih prevarantov, ki se želijo z našo krvjo povzpeti nad nas, hkrati pa skrivajo svoje s to isto krvjo umazane roke.

Za kaj točno naj bi nas Španija prosila za odpuščanje? Zato, ker se je v njej rodil Cervantes? Ali José Espronceda? León Felipe? Federico García Lorca? Manuel Vázquez Montalbán? Miguel Hernández? Pedro Salinas? Antonio Machado? Lope de Vega? Bécquer? Almudena Grandes? Panchito Varona, Ana Belén, Sabina, Serrat, Ibáñez, Llach, Amparanoia, Miguel Ríos, Paco de Lucía, Víctor Manuel, Aute siempre? Buñuel, Almodóvar in Agrado, Saura, Fernán Gómez, Fernando León, Bardem? Dalí, Miró, Goya, Picasso, el Greco in Velázquez? Za nekaj najboljše kritične misli na svetu pod znakom libertarnega ‘A’? Za špansko republiko? Za španske republikanske begunce? Za majevskega brata Gonzala Guerrera?

Za kaj točno naj bi katoliška cerkev pri nas iskala odpuščanja? Za prihod Bartoloméja de las Casasa? Za Dona Samuela Ruiza Garcío? Za Artura Lono? Za Sergia Méndeza Arcea? Za sestro Chapis? Za življenja župnikov, redovnic in laičnih sester, ki so hodile s staroselci in staroselkami, ne da bi jih poizkušale voditi ali jih izpodriniti? Za tiste, ki za obrambo človekovih pravic tvegajo svojo svobodo in svoja življenja?

Leta 2021 mineva dvajset let od Pohoda ljudi barve Zemlje, ki smo ga izpeljali skupaj z ljudstvi Nacionalnega staroselskega kongresa (CNI) z namenom, da ponovno zasedemo svoje mesto znotraj te nacije, ki je sedaj v popolnem kolapsu.

Sedaj, dvajset let kasneje, bomo odjadrali in odpotovali še enkrat. Zato, da povemo planetu, da je v svetu, ki ga nosimo v našem kolektivnem srcu, prostora za vse. In to preprosto zato, ker je tak svet možen le, če se bomo vsi borili za njegovo izgradnjo.

Zapatistične delegacije bodo večinoma sestavljale ženske. Tako ne bo samo zato, ker želimo na enak način vrniti objema, ki so ga bile one deležne na predhodnih mednarodnih srečanjih, temveč tudi in predvsem zato, da zapatistični moški jasno sporočimo, da smo to, kar smo, in hkrati nismo to, kar nismo, zahvaljujoč ženskam, zanje in z njimi.

Vabimo Nacionalni staroselski kongresSvet staroselske vlade (CNI – CIG), da oblikuje svojo delegacijo in se nam pridruži ter tako še dodatno obogati našo besedo, ki jo prinašamo borkam in borcem v daljnih deželah. Posebej vabimo skupnosti, ki nosijo ime, podobo in kri našega brata Samirja Floresa Soberanesa, saj želimo, da njihova bolečina, bes, boj in odpor potujejo daleč.

Vabimo tiste, ki jim umetnost in znanost pomenita njihov poklic, prizadevanja in obzorje, da nas na daljavo spremljajo na našem potovanju in nam pomagajo širiti idejo, da v njih ne leži zgolj možnost preživetja človeštva, temveč tudi možnost novega sveta.

Če strnemo, aprila 2021 gremo v Evropo. Točen datum in ura? Zaenkrat še ne vemo.

Tovariši in tovarišice vseh spolov!

Bratje in sestre vseh spolov!

Prizadevali si bomo za naslednje:

Namesto močnih vlakov, naši kanuji.

Namesto termoelektrarn, naše male lučke, ki jih bodo zapatistične ženske predale ženskam, ki se borijo po celem svetu.

Namesto zidov in meja, naša skupna plovba.

Namesto velikega kapitala, skupna njiva koruze.

Namesto uničenja planeta, gora, ki pluje v zgodnjem jutru.

Mi smo zapatisti in zapatiske, nosilci in nosilke virusa odpora in upora. Kot takšne bomo stopile na tla petih kontinentov. To je vse za zdaj.

Iz gora Jugovzhodne Mehike

v imenu vseh zapatističnih žensk, moških in drugih

Subcomandante Insurgente Moisés

Mehika, oktober 2020

P.S.: Da, to je šesti del, drugi deli pa sledijo, tako kot naše potovanje, v obratnem vrstnem redu. To pomeni, da bo naslednji na vrsti peti del, nato četrti, zatem tretji, ki mu bo sledil drugi, zaključili pa bomo s prvim.

[1]Leta 2018 izvoljeni predsednik Mehike López Obrador je za svoj prvi projekt razglasil četrto transformacijo (4T), ki naj bi se uvrstila ob bok zgodovinskim dogodkom kot so mehiška neodvisnost (1810), obdobje reforme sredi 19. stoletja in mehiška revolucija (med 1910 in 1920).

[2]Ljudje – staroselke in staroselci ali ne –, ki so neposredno povezani z institucionaliziranimi političnimi strankami, jih dejavno podpirajo oziroma sprejemajo t. i. pomoč slabe vlade. Zapatisti in zapatistke vse to dosledno zavračajo, toda obe skupnosti pogosto živita druga ob drugi.

[3]Predsednik López Obrador je večkrat ponovil trditev, prvič marca 2019, najkasneje pa septembra 2020, da bi se Španija in Vatikan morala opravičiti za kolonializem. Njegova administracija hkrati ohranja zavezanost družbeno in okoljsko uničujočim kapitalističnim megaprojektom, ki so jih začele prejšnje administracije.

Share

No hay comentarios »

No hay comentarios todavía.

RSS para comentarios de este artículo.

Deja un comentario

Notas Importantes: Este sitio web es de la Comisión Sexta del EZLN. Esta sección de Comentarios está reservada para los Adherentes Registrados y Simpatizantes de la Sexta Declaración de la Selva Lacandona. Cualquier otra comunicación deberá hacerse llegar por correo electrónico. Para evitar mensajes insultantes, spam, propaganda, ataques con virus, sus mensajes no se publican inmediatamente. Cualquier mensaje que contenga alguna de las categorías anteriores será borrado sin previo aviso. Tod@s aquellos que no estén de acuerdo con la Sexta o la Comisión Sexta del EZLN, tienen la libertad de escribir sus comentarios en contra en cualquier otro lugar del ciberespacio.


Archivo Histórico

1993     1994     1995     1996
1997     1998     1999
2000     2001     2002     2003
2004     2005     2006
2007     2008     2009     2010
2011     2012     2013
2014     2015     2016     2017
2018    2019    2020


Comunicados de las JBG Construyendo la autonomía Comunicados del CCRI-CG del EZLN Denuncias Actividades Caminando En el Mundo Red nacional contra la represión y por la solidaridad