Preklet in mravlje (ljubezen in neljubezen po zapatističnem otroku)

Jul132026

Preklet in mravlje (ljubezen in neljubezen po zapatističnem otroku)

Preklet in mravlje
(ljubezen in neljubezen po zapatističnem otroku)

(Pojasnilo za tiste, ki česa ne poznajo: GAL je Lokalna avtonomna vlada, GALi pa množina. CGAZ je nekakšna koordinacija GAL-ov glede na njihovo geografsko bližino. ACEGAZ je zbor koordinacij GAL-ov. INTERZONA je prostor, kjer se srečujejo odgovorni vseh zapatističnih con (torej poveljnice in poveljniki). PERMANENTE je zbor tovarišic in tovarišev, ki se učijo vodenja. Ampak ne glejte preveč teh imen, ker se SKUPNO šele gradi, se struktura ves čas spreminja – tako po obliki kot po imenu. Konec pojasnila.)

Živel je nekoč otrok. Zapatist. Ni bil prav velik, pa tudi prav majhen ne. Je majevskih korenin in živi s svojo družino v skupnosti, kjer so zapatisti in partidisti, oziroma kar zdaj imenujemo »nezapatistični bratje in sestre«.

Ta otrok je zelo poreden. Komaj se je naučil hoditi, pa je že silil iz hiše in jo mahal, kamor ga je neslo. Ko so ga šli iskat, so ga starši vedno našli v kakšnih težavah: da je hotel ujeti osa, da se je namazal z blatom čez celo telo, kar naravnost nag, pa je dobil barvo blata – ker se je igral s prašički. Drugič so ga našli na pašniku, kako se je pogovarjal s kravo, ki je pravkar povrgla tele. »Saj sem jo spraševal za njenega mladiča,« je rekel, ko so ga ozmerjali.

No, tako, ker je bil otrok zelo poreden, sta se oče in mama menjavala pri pazenju.

Ampak veste, kakšni so prekleti moški: rečejo, da bodo pazili, potem pa kar visijo na telefonu – facebook, whatsapp in take stvari.

Mame, vemo, če že gredo pazit, potem res pazijo. Kot da imajo oči povsod, celo zadaj na glavi, ker vsako porednost, ki jo misliš narediti na skrivaj, kar naenkrat odkrijejo.

No, vemo tudi, da mame veliko zmerjajo. Ni, da bi kar rekli »tega ne delaj«, ne, začnejo govoriti cel kup stvari, kot da molijo, pa še huje, ker te zmerjajo v maternjem jeziku, v španščini, včasih pa celo v angleščini, francoščini, italijanščini, nemščini in celo perzijščini.

Njegova mama ga je zmerjala: »Prekleti hudičev mulc, šel boš v pekel zaradi vseh teh porednosti, ki jih počenjaš.«

In tako je potekal njegov dan: on je počel porednosti, oče se je delal norca, mama pa je zmerjala oba.

No, prišel je dan, ko je moral otrok v avtonomno šolo. Tako so bili vsi otroci v šoli, prvi šolski dan, in prišla je promotorka edukacije. (op. prev.: V izvirniku: promotora de educación)

In zgodba pripoveduje, da je bila promotorka edukacije tako zaljubljena, čisto neverjetno, v zdravstvenega delavca. Ampak težava je bila v tem, da sta bila on in ona iz dveh različnih pujev, se pravi iz dveh različnih polžev (»puy« v majevskem jeziku pomeni »polž«). Ona je bila v enem puju, on pa v drugem puju, ki je bil oddaljen. Spoznala sta se na proslavi obletnice vstaje. Nista si rekla nič, samo plesala sta skupaj. In čeprav je bil mraz, kakršnega ni, njima ni bilo mraz. On se je celo potil, ona pa je rdelela, čisto rdelela od sramu. Nista si rekla nič, ampak promotorka edukacije ga je dobro raziskala.

Saj veste, kakšne so tovarišice: imajo svoj sistem raziskovanja in skrivne komunikacije. Tako je ta tovarišica najprej raziskala najpomembnejše: ali ima fant ženo ali ne.

Ko je izvedela, da nima žene, je potem iskala dober izgovor, da bi ga videla.

In domislila se je svoje gledališke glave, ker se gledališčniki iz polžev vsake toliko zberejo, ko jih pokliče SubMoy, da pripravijo gledališko predstavo.

In našla je način, da bi se tudi fant vključil med gledališčnike, in tako bi se lahko videla, in morda kaj poklepetala, in morda se prijela za roke, in morda objela, in morda dala majhen poljubček, in morda … ojej, no!

No, vedelo se je, da bo kmalu srečanje umetnosti in da bodo poklicali gledališčnike, da pripravijo predstavo o Skupnem in naravi. In promotorka edukacije – ali je sploh z glavo pri pouku? Ne, čisto je raztresena, misli na nekaj drugega, ne more se skoncentrirati in samo vzdihuje, misleč na to, kdaj se bo spet srečala s svojim ljubljenim. Otroci pa so že tam in se že prepirajo za bonbon iz čamoja, ki so ga prinesle Verónica, Ceci in Hermelinda Damiana (to so nove rekrutke Kokodajskega odreda¹ ). ¹ Kokodajski odred (op. prev.: v izvirniku ‘Comando Palomitas’)

In ker je promotorka edukacije raztresena zaradi svoje zaljubljenosti, ko hoče prebrati seznam, ki ji ga je dal vzgojni delavec, seznam ne najde. Išče seznam, a ga ni. (op. prev.: v izvirniku ‘formador de educación’)

In to je velik problem, ampak promotorka edukacije je sicer zaljubljena, ni pa neumna, zato reče: »No, vsak naj pove svoje ime, da bomo vsi vedeli, kako se kdo imenuje.«

Tako so vsi otroci povedali svoja imena, in ko je prišla vrsta na porednega otroka, je rekel: »Jaz sem Prekleti in priimek mi je Hudičev mulc. Tako mi vedno reče mama, ‘Prekleti hudičev mulc’, tako da to je moje ime.«

promotorka edukacije je, kot sem že rekla, bila tako zaljubljena, da ji ni bilo mar, in ga je kar tako vpisala v seznam: »Prekleti hudičev mulc. 4 leta, gre v 5., iz GAL-a to in to«, pa vse tiste stvari o cgaz, acegaz, interacegaz, permanente, interzona in tistih čudnih imenih zapatističnega Skupnega.

Ko je pregledal seznam, vzgojni delavec ni nič opazil, ker se je ravno prepiral z ženo, ki ga je zmerjala, češ da je spet spet spogledoval z la comadre Ruperta.

vzgojni delavec pa se je branil: »Kaj pa misliš, ženska, saj ima botra osemdeset let!« »Ni važno,« je rekla ljubosumna žena, »ima osemdeset let zvijač, ki jih še z mecapal ne zneseš, in je takšna, da ti može krade!« (op. prev. – mecapal je tradicionalni nahrbtnik za nošenje bremen)

In tako sta se prepirala in prepirala, vzgojni delavec pa ni bil pozoren, da je na seznamu otrok, ki mu je ime »Prekleti« in priimek »Hudičev mulc«.

In tako je ostalo v njegovem šolskem listu zapisano ime tega otroka. In tako so ga poznali njegovi sošolci in sošolke.

Ampak zadeva je prišla vse do srečanj božje besede. In tam so slišali, da je tunal – tisti, ki skrbi za zakramente – rekel, da je treba paziti na slabe ljudi: »to so prekleti,« je rekel, »in s prekletimi se ne smemo družiti.«

In ni bilo drugače: naslednji dan se nihče ni več približal otroku, ki mu je ime »Prekleti«, niso se igrali z njim, nič. Tako so ga pustili samega.

Ampak Prekleti hudičev mulc ni postal žalosten, ampak si je sam organiziral igro in odhajal v hribe iskat zelišča, ker je njegova babica poznala zdravilne rastline in jo je spremljal.

Spremljal je tudi očeta, ko je šel na koruzno polje, in mamo, ko je šla po drva. Tam sta ga oče in mama učila, katere živali so slabe in se jim ni treba približevati, katere so dobre in ne škodijo, katere so si podobne, a vendar različne, in kako jim je ime.

In otrok se je naučil imen in običajev mnogih živali, naučil se je imen mnogih rastlin in čemu služijo. In otrok si je naredil zvezek za zapiske: na eno stran je zapisal imena vseh živali, ki jih je poznal, na drugo stran pa imena rastlin.

Nekega dne otrok pregleduje svoje zapiske in opazi, da ni mravelj. Gre k očetu in ga vpraša o mravljah.

Oče se je ravno prepiral z mamo, ker je bil pozol prekisel in ga tako kar ni šlo, in sta se zmerjala, kot se že zmerjajo pari, ki se imajo radi. Otrok je ponovno vprašal, ali so mravlje dobre ali slabe. In oče, ker se je še naprej prepiral, mu je samo rekel: »Mravlje so mravlje.«

In otrok je razmišljal, da to pomeni, da se ne ve, ali so mravlje dobre ali slabe, in da jih je zato treba preučiti.

In otrok je začel preučevati mravlje: kam hodijo, kje živijo, kaj počnejo. In izvedel je, da obstajajo različne vrste mravelj. Opazoval je in preučeval različna mravljišča in videl je, da so mravlje organizirane, torej da imajo razdeljena dela in naloge: nekatere gredo na raziskovanje, nekatere prinašajo hrano in jo nosijo v mravljišče, nekatere imajo in čuvajo mladiče, nekatere branijo, nekatere pa se delajo norca – torej so leni.

Ampak otrok ni bil zadovoljen in je mislil, da je treba raziskati še več. Potem se je domislil porednosti: šel je k Monarhu in mu rekel, naj mu poišče in pokaže videe o mravljah. Monarh je pogledal, da je majhen mulc, in ga vprašal, kdo je rekel. Otrok je zlagal, da je to ukaz SubMoya.

Monarh mu ni verjel in ga je vprašal, kako mu je ime. Mali je povedal svoje ime: »Prekleti hudičev mulc«, in tedaj se je Monarh ustrašil, da če je morda res od hudiča, in ni bilo drugače: moral je poiskati videe in jih pokazati otroku.

Ponoči Monarh ni mogel spati od strahu pred hudičem. Ker Monarha zmerja SubMoisés, zmerja ga še Kapitan Marcos. Če ga bo še hudič zmerjal, potem res ni pri pravi.

Ampak otrok se je tako naučil še več o mravljah, o tem, kako so organizirane, in o nalogah in delih, ki jih imajo.

-*-

Nekoč, potem ko je močno deževalo, oziroma po neurju, je otrok šel pogledat, kako je z mravljiščem, ki je bilo blizu njegove hiše. Okoli vhoda v mravljišče so bili majhni potočki vode.

In mravlje, ki so prihajale iz ustja mravljišča, so bile videti zmedene, krožile so sem in tja. Naenkrat se ena od njih vrne v luknjo in za njo pridejo druge mravlje, toda kot v koraku, kot da bi bile vojska.

Nihče ne ukazuje, vendar se mravlje bojevnice hitro organizirajo, primejo druga drugo za nožice in naredijo most čez enega od potočkov. In tedaj druge mravlje uberejo pot, prečkajo most in gredo tja, kamor morajo iti po hrano in na raziskovanje.

Ko sonce posuši potočke, se mravlje bojevnice sprostijo in vrnejo v mravljišče, nato pa spet gredo na svoje delo, ki jim pripada.

Otrok je nad tem, kar je videl, zelo navdušen in ostane zamišljen.

-*-

Nekega dne, ko so v šoli z učiteljico, zaljubljeno in raztreseno – uboga, vzdihuje od ljubezni – pridejo GALi iz tistega kraja in rečejo promotorki edukacije, da se je na občnem zboru GAL-ov, najvišji zapatistični oblasti, sklenilo povabiti SubMoya, da ima pogovor, in da je bil tisti dan na vrsti v tem kraju, in SubMoy je vprašal za šolo in so mu jo pokazali, in SubMoy je rekel: »Otrokom bom imel pogovor o Skupnem, da bodo že majhni razumeli, kaj se gradi.«

In takrat vstopi SubMoy v učilnico, ampak promotorka edukacije – ali ga sploh opazi? Sedi v kotu in samo vzdihuje in vzdihuje za svojo daljno ljubeznijo.

Tedaj SubMoy opazi, da ga tovarišica sploh ni videla, in pozdravi otroke. »Dober dan,« jim reče, »jaz sem Subcomandante Insurgente Moisés in imel vam bom pogovor.«

In kar naravnost začne SubMoy razlagati, kaj je Skupno, pa piramide, pa politično delo, pa znanosti, pa umetnosti, pa vojaško pripravo za obrambo in vse to.

In otroci so utihnili, kot da ničesar niso razumeli, tako kot utihnejo tisti v interzoni, ki ne želijo sodelovati, ker hitro ugotovijo, da ničesar niso razumeli, ker so bili raztreseni s telefoni ali pa so se brskali po nosu.

In ker so vsi tiho, celo GALi iz kraja gledajo v svoje škornje, kot da so polni blata, oziroma se delajo norca, SubMoy vpraša otroke, če so razumeli razlago.

Nihče ne reče nič, vse tiho, celo SubMoy misli, da je na sestanku interzone, in že namerava oditi, ko nek otrok dvigne roko.

SubMoy se ustavi pri vratih in se vrne ter reče otroku naj pove svojo besedo.

Otrok samo reče: »Mravlje.«

SubMoy naredi tak pogled, kot da nič ne razume, in mu reče: »No, pa povej, kaj s temi mravljami?«

In otrok začne pripovedovati, kaj je videl pri mravljišču: kako so bile mravlje organizirane, vsaka svoje delo, kako si pomagajo, se učijo, celo ozdravljajo druga drugo, in kaj se je zgodilo po dežju in kako je skupina mravelj imela nalogo, da čuvajo, varujejo in pomagajo svoji mravljiščni skupnosti.

SubMoy ga je pozorno poslušal, se ozrl po komitejih, ki so ga spremljali, in jih pogledal, kot da bi rekel: »Ali vas ni sram, da otrok razume, vi pa, ki ste že veliki, ne znate razložiti?« Komiteji so se še naprej delali norca, kot da jih ni.

Tedaj je SubMoy pohvalil otroka in ga vprašal, kako mu je ime. In otrok je odgovoril: »Prekleti hudičev mulc«, ampak eden od GAL-ov se je približal in rekel SubMoyu, da je to vnuk starih staršev, zapatistov že pred vstajo.

SubMoy je otroka vprašal, zakaj se tako imenuje, in otrok je s pogledom pokazal na učiteljico, ki je še vedno vzdihovala, in rekel: »Po krivdi ljubezni«; nato je otrok pogledal vzgojni delavec in dodal: »in po krivdi neljubezni.«

SubMoy se je dolgo smejal, slabo pogledal učiteljico, slabo pogledal vzgojnega delavca in otroka povabil, naj z njim poje nepečen tamale, ki so ga pripravile tovarišice kuharice iz tistega kraja.

»Samo samske, je rekel Kapitan Marcos, ker ne znajo narediti tamaleja. Zato ne dobijo niti moškega, kaj šele prehlada.«

V resnici je bila to SubMoyeva zvijača, da bi otrok prvi pojedel tamale, in če mu ne bi škodil, bi ga potem pojedel tudi SubMoy.

-*-

Kapitana niso niti pozdravili. Kdo mu pa naroča, naj slabo govori o kuharicah.

Ampak Kapitanu ni bilo mar, ker je pojedel ves bonbon iz čamoja in vse marshmallow palčke, ki so bile za Kokodajski odred.

In na koncu ga je kljub temu bolel trebuh, ker je pojedel preveč sladkarij.

Tantatán.