enlaceZapatista

3 postscriptumi 3 VI.— NEZADOVOLJNI

3 postscriptumi 3

VI.— NEZADOVOLJNI

Najprej je jezno zatulil. Dlaka se mu je naježila kot srhkemu in upornemu mačku ki ga nič ne briga, pa naj bo škatla ali piramida. Kar tako, brez opozorila.

Nato, kdor ne ve, naj ve: nekaj podobnega nežnemu božaju. Potem kremplji, vse več in vse močnejši. Nato vrtinec nezadovoljstva. Kmalu zatem je že vse drvelo. Besu vetra se je pridružil dež, kakor bi hotel reči: tudi jaz delim tvojo jezo. Metal je ljudi in listje ob stene koč in, prisežem, stresli so se temelji betonskega paviljona.

Veter in dež. Nikamor se umakniti. Bolje obstati sredi viharja, kot pa tvegati, da te odreže pločevina, odtrgana, kakor bi izzivala skromno sramežljivost galerijonov, ravnokar očiščenih, s svežo barvo in prenovljenimi stenami.

Toda, čeprav se sliši čudno, neurje je prizaneslo obrobju in se usedlo točno na sredino. Tam, kjer se je okostje piramide dvigalo nekaj metrov nad peskom.

Kakor bi govorilo: «Tukaj piramid ne bo.»

In ponjave, ki so posnemale stene piramide, so se napihovale s tisto mešanico kril in jader, ki je včasih spominjala na blodečo ladjo, včasih pa na izgubljeni zrakoplov, brez zemlje na vidiku, le z gotovostjo, da spodaj čakajo tla, brez naglice, kakor bi govorila «samo tukaj».

Poskušali smo se z njim pogovoriti, a sredi dežja in vetra smo komaj dosegli, da je dovolj pojenjal, da so tovariši, ki so splezali na vrh, da bi namestili znak denarja, lahko sestopili. Komaj so bili na tleh, je močan sunek dokončno odtrgal ponjavo in ta je odletela v goro.

«Tako se rojevajo duhovi,» sem pomislil.

V naglici smo mu začeli razlagati, da ni mišljeno, da bi ostalo kar tako za vedno, ampak da je to bolj kot razlaga politike. Da bi razkrili, torej. Da ne gre za nobene bogove, ne lažne ne prave. Da se bo itak porušilo. Ne samo ta, ampak vse piramide. Ja, v celoti in v delih. Ja, v vseh kotičkih planeta.

Počasi je pojenjalo, kakor bi dvomilo o naši zavezanosti.

Nato je odšlo, a ne na hitro, kakor bi govorilo: «če človek ne bo izpolnil svojega, bomo izpolnile mi, deli prve matere.»

-*-

SubMoy je premeril konstrukcijo in razsodil: «Ne bo kar tako padla.»

Neki kompa je, kakor bi preizkušal konstrukcijo, z mačeto zarezal v enega od prečnih nosilcev. Samo zamrmral je: «da bo padla, bo padla. Mogoče se zavleče, ampak pade, ker pade.»

«Najtežji bo osrednji steber, preveč je masiven,» je dodal, «treba bo vložiti veliko moči, veliko volje in ne malo nas, ampak veliko.»

«Torej: skupno in organizirano,» je pripomnil mladi slikar. Vsi smo se zasmejali, čeprav še vedno prestrašeni od tistega razjarjenega vetra, ki bog ve od kod se je vzel.

Neka starejša ženska je obstala pred konstrukcijo, z rokami v boku, kakor da bi jo izzivala: »Tale drog je globoko zasidran. Tudi če ga podreš, požene znova. Izruvati ga je treba, do korenin.«

»In kaj je to?« je vprašala deklica.

»To je duša sistema,« ji je odgovorila tovarišica. »Zasebna lastnina. Zemlje, strojev, hiš, ljudi, narave, sanj in mor, neba in morja, tega kar se vidi in česar se ne vidi – sveta, torej. Ni samo v temeljih sistema. Tudi v naši glavi je, v srcu, v zgodovini.«

-*-

«Ampak koliko jih pride?» so me vprašali.

«Precej,» sem odgovoril.

«Ampak ali prinašajo svojo voljo do boja?» so vztrajali.

«Kdo ve,» sem si rekel, «kot pravi SubMoy: treba bo videti.»

»Hej, kapitan,« me vpraša neka milicistka. »Bo ta stvar tam celo večnost?«

«Ne, kaj misliš, saj je za zapatistično platico (op. prev. plática = pogovor, ampak bolj široko gre za -srečanje, druženje ) Zakaj vprašaš?»

»Zato ker mislim, da pride nogometna ekipa. Pa je ta stvar točno pred golom, tam kjer je naš komedor. Tako da ne bo ne tekme ne hrane. Za nogomet mi ni tok hudo, ampak za hrano pa …«

Popoldne je začelo poganjati iz dreves. Za trenutek so se združili luna, sonce, dež in veter , vsi skupaj, pričujoči pred goro.

-*-

Torej, bo tam za vedno?

Pa ne, zato se borimo. Mogoče se zavleče, ampak kmalu nas bo več.

In v vetru je še naprej odmevalo opozorilo, ki ga je dež vtisnil v zemljo:

»Če človek ne bo izpolnil svojega, bomo izpolnile mi,
deli prve matere. Piramida bo padla.«

-*-

Nekje drugje, ne predaleč ne po času ne po zemlji, je bila Palestina. Še vedno krvava solza na obrazu vlad, ki jim je vseeno.

Iz gora jugovzhodne Mehike.

El Capitán.
Mehika, julij 2025

Fotografije priprav na »Srečanje odporov in uporov – Nekateri deli celote« avgusta 2025, Terci@s Komp@s Zapatisti
Avdio: Glas in besede Eduarda Galeana, odlomki iz besedil »Otroci dni«, »Strah ukazuje« in »Nihčevi«

No hay comentarios »

No hay comentarios todavía.

RSS para comentarios de este artículo.

Deja un comentario